V četrtek se je na glavnem pomolu v Kopru zgodil drugi del četrte edicije festivala Pandamonium, ki je rezultat angažmaja in truda organizacijskega kolektiva Panda Banda ter MKSC Koper. O prvem delu festivala, ki spada med redke glasbene dogodke, zaradi katerih se sploh splača pripeljati v obalne kraje, smo na Radiu Študent govorili točno pred dvema tednoma. Takrat smo se ob nekaterih pomanjkljivostih in pomislekih nadejali, da bo drugi večer, ki ga recenziramo tokrat, močnejši in zanimivejši. Poglejmo, kako je bilo.

Dogodek je otvoril obetavni, s svežo ploščo opremljeni prekmurski dvojec It's Everyone Else, ki ga poslušalci tega radia že poznajo. It's Everyone Else sta izvedla enega boljših nastopov festivala, igrala pa sta v kočljivem in hkrati intrigantnem momentu zatona sonca in popoldneva, ko se je prizorišče šele polnilo. Edina sta izvedla nastop pod odrom in suvereno odprašila selekcijo komadov z aktualne plošče »Is it me?«. V njunem pokvečenem synth-industrial-punku izstopata predvsem vokala, ki ju oba protagonista znata v tok dogajanja plasirati doživeto in s presežkom energije. Za tem na trenutke zaostaja le inštrumentalni del, ki mu občasno zmanjka dodatnega noiserskega poriva, medtem ko vokali kot za šalo v trenutku prestopijo v masaker. Kot smo omenjali že zadnjič, je bilo prav zanimivo opazovati tovrsten eksploziven nastop na odprtem, na sredi presežka šminke in začudenih mimoidočih, z grozečo premočjo konstrukcij Luke Koper v ozadju.  

Za njimi so nastopili spoštovani in produktivni kamniški noise-rockerji Nikki Louder. Njihov nastop je postregel s šusom, kot smo ga pri njih že vajeni, rahlo je motilo le začetno uravnavanje zvoka s strani tonskega mojstra. Na nivoju zvoka pa velja omeniti še učinkovito uporabo dvojnega ojačevalca za kitaro v izbranih trenutkih. Nikki Louder so bili vsekakor najbolj zahrupan in v dobrem smislu razpuščen bend festivala, ki se je pravzaprav edini oziral onkraj oglatih rockovskih obrazcev, ki v primežu držijo večino slišanega. Njihov koncert je bil žal krajši, kot bi si želeli, v vsakem pogledu pa je šlo za dobrodošlo prevetritev. Naj malo za šalo, malo zares omenimo še dejstvo, da so Nikki Louder eden redkih bendov na sceni, ki med komadi ne uglašujejo kitar.

Deer In The Headlights iz Banja Luke igrajo nekakšen s posthardcorom, screamotom in občasnimi sludge deli okiten punk. Nivo njihovih skladb je precej nihal, vsaj nekaj komadov pa je bilo kar zanimivih. Zvok kitar in basa je bil močan in poln, zasedbo pa je nazaj držal precej neroden bobnar. Ta ni bil zmožen celoti prispevati energetskega udara, ki ga taka glasba krvavo potrebuje. Njihov nastop je tako prepričal le delno. Kljub zanimivim nastavkom, med katerimi je bil tudi soliden pevkin glas, Deer In The Headlights dajejo vtis, da so le delno izstopili iz vadnice in so kot bend še premalo oblikovani.

Koncertni del festivala so po krajšem izpadu elektrike zaključili severnoameriški Graf Orlock s svojim samooklicanim cinema-grindom, ki velja za svojevrstno atrakcijo. Izraz cinema-grind naj bi označeval njihovo kombiniranje grinda z odlomki hollywoodskih akcijskih filmov, vendar je ta kombinacija v živo manj radikalna, kot je morda videti na papirju. Sempli so prisotni predvsem kot uvod v komade, občasno pa jih prerežejo na sredini. Predvsem pa smo slišali presenetljivo malo pravih grinderskih izbruhov. Večino časa se je bend mudil pri precej generičnem »mosh« hardcore-thrash riffingu. Seveda jim ne gre očitati neuigranosti ali pomanjkanja energije, vendar je bila celota kljub dvojnemu kričečemu napadu vokalistov precej banalna. No, večina obiskovalcev vsekakor ni bila takšnega mnenja, saj so Graf Orlock naredili pravi zaključni žur in tudi edini nekajkrat sprožili mosh-pit.

Večer je nadaljeval še DJ, ki je vsaj glede na slišani začetek k stvari pristopil precej fascinantno ter s kombinacijo dronerskega brnenja in raztreščenih glitcherskih groovov raztapljal na trenutke preveč okostenelo ozračje celotnega dogodka. Festival Pandamonium pa je bil tako kot ostala leta verjetno precejšen logistični, živčni in finančni zalogaj, ki ga pokonci drži predvsem zagnanost aktivistov pod zastavo slogana »upanje brez razloga«. Zato lahko organizatorjem le zaploskamo in upamo, da bodo s tem »nesmiselnim« početjem nadaljevali ter morda še razširili meje tega, kaj lahko tak dogodek v takem okolju pomeni.