Glavni pomol, Koper

Včeraj se je na glavnem pomolu v Kopru zgodil prvi del že četrtega Pandamonium festivala, ki ga v okviru MKSC Koper organizira aktivistični par Panda Banda. V klimi zadušljive lagodnosti in srednjeslojskega šminkerstva, ki grozi, da bo mesto utopilo v vsesplošnem mrtvilu, štrlijo ven občasni premiki MKSC-jevskih dogodkov na prosto, kot nekakšni prazniki spak. Tako je bilo tudi včeraj, saj je bila med drugim tik ob prizorišču na pomol privezana turistična barka z restavracijo in plesiščem, kar je znatno pripomoglo k surrealnosti vsega skupaj. Čeprav je bilo jasno, da gre na Pandamoniumu za predstavitev bolj alternativnega dela spektra glasbeno-kulturne produkcije, pa se je ozračje dogodka nevarno približevalo nekakšni pijanki. Tako subverzivni potencial, ki ga ima uvrstitev takega dogodka v tovrstno okolje, ni bil zares izkoriščen.

Organizatorjem in nastopajočim je žal zagodlo tudi nekaj faktorjev višje sile, ki so program rahlo okrnili oz. spremenili. Zaradi prometne nesreče niso nastopili poljski The Fight. Zato pa je nenapovedano nastopil mladi francoski folk punk kantavtor Giz Medium. Opremljen z akustično kitaro, orglicami in vokalom je v blagem punkovsko-izpovednem slogu izvedel par simpatičnih skladb in tako s pozitivno noto otvoril festival.

Sledili so mu nemški Sailing On, ki so zaradi izgube glasu pevke žal nastopili le kot instrumentalni trio. Kljub temu so koncert suvereno odprašili po najboljših močeh. Njihov udaren in srednje hiter post-hardcore je bil ves čas soliden, na trenutke pa tudi organsko zagroovan in sproščen. Solidarnost z njihovo situacijo pa je pokazalo nekaj članov preostalih bendov in za vokal poprijelo v dveh skladbah. Dve priredbi na koncu sta bili morda odveč, vsekakor pa je šlo za energičen nastop in Sailing On bi veljalo v živo preveriti še kdaj.

Za njimi so nastopili Američani Locktender, ki igrajo nekakšno mešanico klasičnega post-rocka v slogu Explosions In The Sky ter eksplozivnega post-hardcora. Čeprav takšna mešanica na papirju ne obeta veliko, so bili Locktender pravzaprav najprepričljivejši bend festivala. Sladkobno patetiko so zamenjali za občasno skorajda noise-rockerski trušč in zanos, ki v izpraznjenosti post-rocka ni ravno pogost. Same skladbe so bile glede na žanrsko okolje precej zanimive in se kljub jasni in prijazni tonalnosti niso vedno zadrževale v najbolj očitnih območjih. Bili so dobro uigrani, dihali so kot bend in tako ustvarili nekaj izvedbenih presežkov. Zdelo se je, da so se edini od vseh nastopajočih rahlo ozrli tudi na sam prostor in se poskušali zliti z njim. Vseeno pa bi lahko šli še globlje in v zvočnem smislu malo bolj pokazali zobe.

Sledili so cenjeni domači punk-rockerji Insane, ki so oder zasedli po daljšem premoru menjave opreme. Morda je šlo le za napačen trenutek, a Insane so se zazdeli precej izven konteksta. To zveni čudno, saj je navsezadnje šlo za žanrsko korekten bend, a morda je problem ravno v tem. Kakorkoli že, njihov naspidiran in neškodljiv melodični punk je vidno navdušil izbrano publiko, ki je v prvih vrstah sprožila nekaj zabavnih circle-pitov. Bend je bil skrajno uigran, v nulo so obvladali obrazce t.i. kalifornijskega punka, vendar je vse skupaj delovalo precej najstniško – žal ne v dobrem smislu. Tudi uporaba posnetka govora o nepravičnosti kapitalizma na začetku enega izmed komadov je bila zgolj še en generični privesek v sosledju klišejev, ki so sprožali vprašanja o relevantnosti. Vse to se je razrahljalo šele v zadnjih dveh komadih, kjer so Insane pokazali malo več lastne izraznosti in v poslušanje ponudili nekaj zanimivih partov.

Večer so zaključili Grrizli Madams s svojim videnjem instrumentalnega stoner metala, ki pa ga po novem prekinjajo kratki vokalni vložki. Že v uvodu so konkretno zahrupali in se nato uživaško ulegli v svoj riffovski groove. Znali so zgrabiti motiv in z njim v skupnem fraziranju neizprosno lomastiti, v naslednjem trenutku pa dogajanje razpršiti in opojno zadihati. V kombinaciji z ostalimi nastopajočimi je bila njihova igra dobrodošla prevetritev. A sčasoma so se pokazale tudi manj prijetne sestavine njihovega izraza. Predvsem je v ospredje stopila morda preveč kitaristična motivacija njihove glasbe, ki je proti koncu koncerta že postajala moteča. Prav tako je bilo moč opaziti, da se bend predaja izživljanju nekakšnega rockerstva, ki vse skupaj rahlo banalizira, namesto da bi njihovo igro potisnilo na novo raven.

Tako se je z mešanimi občutki zaključil prvi del letošnjega Pandamoniuma, ki zaenkrat še ni dosegel nivoja lanske edicije. Morda je manjkal kakšen močnejši bend, ki bi s svojim nastopom konkretno udaril in prepričal – kot so lani to storili npr. Thou. Vzdušje je rahlo skazila tudi kopica drugih faktorjev. Eden izmed njih je bila uporaba privzdignjenega odra, ki je dogajanje približalo pač tipičnemu rock dogodku in ga oddaljilo od direktne konfrontacije benda in publike na istih tleh – po čemer so sicer znani koncerti v organizaciji Panda Bande. Svoje so prispevale tudi tragične karaoke čez komade od Darkthrone prek ozvočenja, ki so soustvarjale rahlo zateženo pijansko vzdušje. Kot smo nakazali že v uvodu, je v tem smislu dogodek ponudil premalo zares drugačnega in alternativnega. Vendar lahko utemeljeno upamo, da bo to uspelo že čez slaba dva tedna, ko se bo zgodil drugi del Pandamoniuma 4 z naborom bendov, ki kliče po ponovni udeležitvi. Vidimo se torej v četrtek, 26. julija, ko bodo nastopili It's Everyone Else, Deer In The Headlights, Nikki Louder in Graf Orlock.