Križanke, 2. 8. 2015

Včerajšnji koncert Patti Smith in njene skupine v polnih, a ne razprodanih Križankah je bil triumf v skorajda vseh pogledih, namreč le ozvočenje bi moralo biti močnejše, da bi tudi v zadnje zgornje vrste letnega avditorija lahko bolj intenzivno in dosledno poneslo zvoke strasti, ki jih je oseminšestdesetletna pesnica s svojo štiričlansko skupino širila po prizorišču in Ljubljani. A razen tega tehničnega aspekta je bila predstava, ki jo je ustvarila kultna predstavnica newyorške glasbene umetniške srenje sedemdesetih let, popolna predstavitev njenega izraza, odrskega nastopa, svetovnega nazora ter glasbene veščine in stila njene skupine.

Pri Patti Smith in njenem bendu ni šlo za glasbeno virtuoznost. Vera, volja, vztrajnost, doslednost, strast, srd, kljubovalnost in ljubezen, to so vrednote Patti Smith in so sestavine emocije, ki jo ustvarja in predaja skupaj s svojo skupino, ki je včeraj slavila štirideset let od objave prvenca Horses. Patti je bila in ostala bojevnica in pesnica rocka, Lenny Kaye pa njen zvest pomočnik in sopotnik. Medtem ko je Patti strelivo, je Lenny pištola. Njegovo igranje kitare ni bilo posebej mojstrsko in je tudi po vseh teh letih ostalo predvsem funkcionalno in usmerjeno ter kot takšno izjemno podpira petje in besedilo, medtem ko samo po sebi ne blesti. Tudi bend, v katerem sta od samega začetka Lenny Kaye in bobnar Jay Dee Daugherty, je podoben - sestavljen iz zelo dobrih, a ne osupljivo dobrih ali izjemnih glasbenikov, ki so sicer zelo igrivi in spretni multiinštrumentalisti, ki se lahko izmenjujejo na bas kitari, klaviaturah in kitari, pojejo backvokale in zapojo skupaj z vodjo skupine. Gre za skupino, ki igra lepo, ubrano, organizirano in disciplinirano, bend, ki je v svojem načinu igranja bolj beatlovski kot stonesovski, kar se je lahko slišalo tudi v načinu, kako so v drugi polovici koncerta lično in prijazno sami zapeli in odigrali grozd pesmi The Velvet Underground, medtem ko se je Patti rokovala in pogovarjala z občinstvom v prvi vrsti. Treba je imeti oster fokus in močan film, da lahko iz noči v noč igraš iste pesmi v istem vrstnem redu, a sinočnja izvedba je bila v pozitivnem smislu v mnogočem slišati, kot da bend prvič izvaja koncert po tem konceptu. Uvodna Gloria je tako ali tako vedno zmagovita tako za izvajalce kot za poslušalce, kar je povsem samoumevno, saj gre za klasično rockovsko uporniško fuck-off skladbo, v kateri Patti na zelo uglajen način vsem organizacijam kontrole sporoči, naj se ji umaknejo, navduševale pa so poletno lahkotna Kimberly ter predvsem sicer bolj zahtevno, viharno gradivo, kot Birdland, Land ter med drugim Elegy, ki zaključuje album, in je zaključila tudi prvo polovico koncerta. 

Veliki finale je pripadel nadčasni skladbi People Have the Power, bis pa priredbi My Generation od The Who, ki ju je Patti izkoristila za podajanje svojega končnega sporočila. S kitaro okoli vratu, z levo roko ognjevito dvignjeno v zrak je v zanosu kričala: »Moja generacija se je borila z ljubeznijo, mirom in rock'n'rollom! Ali ste pripravljeni? Ljudje, imate moč! Izkoristite svoj glas!« in jezno trgala strune na fenderju, medtem ko je skupina ovila Križanke v oblak milozvočnega feedbacka in na obraze obiskovalcev prinesla nasmehe zadovoljstva.

Patti Smith in njena skupina so eni zadnjih predstavnikov prelomne newyorške generacije, ki je spremenila način, kako se igra in dojema rock, ki so še aktivni in ki jih svet še pozorno posluša. Inspiracija, ki jo je Patti imela, ko je začela, v njej še vedno živi in diha. Njena ljubezen in njena strast sta močni in intenzivni, njihov ogenj še gori, enako intenzivno, kot je gorel, ko so prvič igrali pri nas. 

Patti Smith se je predstavila kot glasbenica z nadčasnim sporočilom in je ustvarila večer, ki je slavil rock kot glasbo, kot umetnost in kot orodje in orožje za dosego vsaj začasnega občutka svobode in moči. Idealistično, vsekakor. In vendar umetnost se ne ukvarja (samo) z realnostjo, pač pa tudi (in predvsem) s sanjami. Vse je odvisno od perspektive prejemnika sporočila in konteksta - torej časa in družbe. "Are you ready?" je spraševala občinstvo. Vprašanje je, ali je v današnjem svetu občinstvo srednjih let, ki ga Patti Smith večinoma nagovarja, ima sploh še življenjske moči, volje in energije, da sprejme neke utopistične, idealistične ideje o miru, ljubezni in rock'n'rollu, ki spreminjajo svet, ki jih Smithova navidez nezrelo, proletarsko umetniško širi v finalu nastopa. Vprašanje ni le, kaj počne umetnik, ki pošilja informacijo, pomembno je tudi, kako razmišlja prejemnik te glasbeno vizualne informacije - ali pričakuje, da ga posredovana umetniška vizija zabije nazaj v realnost ali je prirpavljen prepustiti se, da ga zvok in beseda transportirata v nek drug čustveni, idejni in miselni prostor.

Rock'n'roll kot takšen nikoli ni bil posebej realističen in objektiven. Ukvarjal se predvsem z občutki in sanjami, ki so včasih postali tudi stvarnost, včasih pa so bili le lepe dnevne ali nočne sanje.

Kar zadeva Patti Smith, ona je bila in še vedno je rock'n'roll. Njen drugi ljubljanski koncert je uspel predvsem zaradi plamena v njenem srcu.