Kino Šiška, 2. 2. 2013

Po tem, ko nas je Paul Banks pred kakim letom in pol v Križankah zabaval s svojo matično zasedbo Interpol, je tokrat Ljubljano obiskal v sklopu promocijske turneje za zadnjega od svojih samostojnih albumov, ki je izšel lansko jesen. S seboj je Banks, ki je na srečo opustil nadimek Julian Plenti, pripeljal še tri muzikante, vsi skupaj pa so se na odru zadržali kako uro in četrt. Publika, ki je po skromni oceni avtorja štela kakih 250 glav in ki si zasluži vse pohvale za požrtvovalno prebijanje skozi večcentimetersko plundro zavoljo obiska koncerta, je v tem času lahko slišala skoraj celotno najnovejšo ploščo ter kar nekaj pesmi s prejšnjih Banksovih solo izdelkov, hkrati pa niti enega Interpol komada.

Vseeno pa smo lahko v nekaterih elementih določenih pesmi slišali sledi tiste specifične atmosfere, ki v povezavi z nezgrešljivim attitudeom predstavlja ključni temelj Interpol zvoka, in ravno ti prebliski so bili vrhunci koncerta. Banks je svojo kariero pač zgradil na spretnem uokvirjanju neke hladne, resignirane in skulirane osamljenosti oziroma samozadostnosti, ne pa na melodijah in instrumentaciji. S slednjima se je Banks sicer kar precej poigraval na solo ploščah, ki so, roko na srce, vse po vrsti malce dolgočasne, v živo pa je vse skupaj pristalo ravno nekje vmes. Določeni deli koncerta so bili izjemno duhamorni, naprimer nepotreben in razvlečen instrumentalni vložek Lisbon, nekateri, recimo komad Goodbye Toronto s svojim obupnim riffom, pa preprosto nadležni. Na srečo se je bend vsaj izognil pretirani uporabi sintetiziranih beatov in kičastih klaviatur, tako da je na površje pogosto priplavala Banksova karizma, ki je v navezavi na že prej omenjene interpolovske prebliske poskrbela za kar nekaj prijetnih momentov. Še bolj pri začetku koncerta je odlično izpadel plavajoči in zasanjani štiklc Only If You Run, solidna je bila bolj molovska pesem Arise, Awake, vrhunec koncerta pa je bila verjetno baladna No Chance Survival, ki so jo nastopajoči harmonično oblikovali v hipnotično uspavanko, ki se postopoma spremeni v nočno moro. Pred koncem koncerta smo lahko še malce poplesali ob singlu Young Again, publika je najtopleje sprejela epsko The Base, na bis pa je počakala walkmenovska On The Esplanade.

Zvočna podoba koncerta je bila na zelo visokem nivoju, saj je bila jasna in hrustljava, ne preglasna in prav nič razmazana. Vsi instrumenti so bili prijetno prezentni, prostor pa je lepo napolnil tudi Banksov glas, ki ostaja eden lepših, zanesljivejših in najbolj kontroliranih baritonov v alternativnem rocku.

Potrebno je omeniti še, da so kot predskupina nastopili trboveljški Icarus Down, ki so se tako žanrsko kot izvedbeno izkazali za dobro izbiro. Kvintet s tremi kitarami namreč najbolj spominja prav na Interpol, pa mogoče tudi na Placebo in podobne zasedbe, hkrati pa svojemu zvoku dodajajo tudi ščepec post rock elementov in, kot je v Sloveniji že v navadi, malce trših riffov in ruženja. V pol ure so suvereno predstavili nekaj solidnih pesmi, med drugim tudi nov singl, ki ga lahko najdete na njihovi spletni strani.

Tako torej, Kino Šiška nas že nekaj časa ni razveselil z resnično vrhunskim koncertom kakega svežega in resnično razburljivega izvajalca, zato moramo obiskovati tudi nekatere dogodke, ki bi jih drugače izpustili. In najpogosteje potem ugotovimo, da bi naredili napako, če bi ostali doma. Paul Banks sicer ni pokazal vsega kar zna, je pa poskrbel za čisto solidno sobotno zabavo.