* foto: Sebastijan Iskra 

Klub Gromka, 8. 10. 2019

Pred dvema dnevoma si je okoli štirideset ljudi delilo izkušnjo koncertnega večera v Klubu Gromka, v sklopu katerega so nastopili newyorški Pawns in zagrebški samostojnež Neon Lies. V naslovu dogodka smo prebrali na videz preprost žanrski opis dark/goth rock, minimal synth, a mali množici obiskovalcev je program večera zagotovil več kot zgolj specifično žanrsko izkušnjo. Zagrebški Neon Lies je redek primerek muzičarja, ki se je v zadnjih štirih letih z vsem srcem predal svojemu solo projektu, v katerem igra na otroški sintisajzer, predvaja matrice s kaset in odmevajoče poje o eksistencialnih vprašanjih. Njegov iskren nastop, kontemplativen a obenem tak, da se nam je poplesavalo, pa so torej v sklopu večera dopolnili še štiričlanski Pawns iz New Yorka, ki sicer nastopajo tudi z večjimi bendi, kakršna sta She Past Away ali Pink Turns Blue. Če je Neon Lies predstavil določeno iskrenost v izražanju ne ravno prijetnih občutkov, so Pawns, mlade zastavonoše novih pankovskih parol in postpunkovskih viž, z odra nagovarjali sceno, ki je tudi pri nas do neke mere poniknila – muziko nekoč nestrpne, protestniške mladine, ki pa jo Pawns predstavljajo v stilsko sveži tako glasbeni kot vizualni preobleki.

Nekaj po pol deseti zvečer je obiskovalce na plesišče najprej zvabil rezek zvok sintisajzerja, ki ga je igral Neon Lies, torej solo projekt zagrebčana Gorana Lautarja. Spomnimo se, da je lani februarja Goran že obiskal slovensko prestolnico v sklopu koncertnega cikla Level Up, malo za tem tudi MKNŽ, od lanskega marca pa je ta spalnični darkwave muzikant obiskal še vsaj 35 drugih koncertnih prizorišč v vsaj sedmih različnih državah po Evropi. »Dajte mi dobro ozvočenje, dam vam iskren koncert,«​ je nekoč rekel, in to velja tako za manjše dnevne sobe za butično publiko kot tudi za Gromkino plesišče, na katerem je Neon Lies nastopil kar med občinstvom.

Neon Lies se nam je v spomin vtisnil tudi kot projekt, ki za dober vtis potrebuje dobro ozvočenje in ne veliko prostora za gibanje, ker ima za muziko zagotovljen recept v stilu svojih vzornikov, synthpunk dua Suicide ali nemških elektropankerjev DAF. V njegovem nastopu se odražajo njegova načela, zase namreč pravi, da je vzgojeni panker za sintesajzerjem in mešalko in ne kak ekspert za techno in elektroniko. Ni vešč igranja sintisajzerja in ni nas navdušil z dodelanostjo nastopa, temveč s svojo zavzetostjo za špil in samostojne drže. V svojo muziko se Goran potopi in deluje, kot da je našel pravi način izpeljave meandrov okoli lastnih občutkov tesnobe, o katerih prepeva. Tudi prenovljeno Gromkino plesišče je s tresavim gibanjem in z minimalnim kosom pohištva, ki je izgledalo kot govorniški pult, skrčil do te mere, da smo se počutili skoraj kot v njegovi spalnici, v veliko manjšem, a izrazito odmevnem prostoru, v katerem smo se stegovali po fragmentih smisla, ki smo jih lovili v njegovih besedilih.

Dobro kombinacijo s skuštranim spalničnim darkwaverjem Neon Lies so tvorili štirje newyorški glasbeniki Pawns. Tako Neon Lies kot Pawns bi lahko označili za bodoče zastavonoše alternative, na katero lahko jasno pokažeš s prstom, a dandanes ni tako vobče jasna. Kakorkoli – Pawns so na svoji prvi evropski turneji, po kateri potujejo kot že dovršen band, četudi relativno mlad na sceni. Njihova muzika odraža jasen, malo mešan žanrski stil, ki je instrumentalno dobro odigran. Mestoma težijo k poskočnemu stilu UK anarho panka, s to razliko, da Jenna Rose na basu pogosto odšpila kake postpunkerske rife, Noel Mateus pa s svojo kitaro igra manj agresivno, manj distorzirano in tako sliči tudi na kake druge sodobnejše londonske garažne bende ala Dry Cleaning.

Začetni misterij je bil vokal pevca Gaga Allisona. Za razliko od nedavnih plat in sporočilno razberljivih komadov na recimo na EP-ju Monuments of Faith je pevec na tem živem nastopu odzvenel, kot da so njegove besede le jezni odmevi iz kakega brezna. V primeru Neon Lies je takšen nerazberljiv vokal pasal k pojavi nastopajočega, pri Pawns pa je to sprva delovalo moteče, sčasoma pa smo se lahko tudi navadili in bili s takšnim stilom tudi navdahnjeni. Močneje je do izraza prišla vokalistova obrazna mimika in poplesovalci smo se navadili razbiranja njegovih čustev denimo iz slepega udarjanja z roko ali zasidranega pogleda nekam v slepo točko na drugem koncu dvorane. Sporočilnost besedil pa so znova in znova preglasili impresivni ritmi Stephena Readerja izza bobnov in rifi že omenjenih kitarista in basistke.

Brez dvoma so Pawns naredili vtis z estetiko, tako v glasbenem smislu kot s svojo vizualno goth pankersko podobo. Zarezalo je v ustvarjalno bolečino nekega preteklega časa, kot bi ga skušali zbuditi iz sna. Jasen znak tega je bil tudi komad, ki so ga Pawns odšpilali za težko priborjen bis – ušesom znani 80’s punk hit Last Rockers skupine Vice Squad, ki je malo bolje zapolnil prve vrste, privabil nasmehe na obraze nastopajočih in s katerim so Pawns poželi še zadnji aplavz večera.

Skupaj so bili Neon Lies in newyorški Pawns dobra kombinacija za torkov večer, in četudi koncert zasedbe Pawns ni bil blesteč, bi bilo škoda, če tovrstnih koncertov svežih, energičnih in predanih bendov, ki na nov način predstavljajo staro alternativo, ne bi bilo še več tudi v prihodnje.