Repete, 31. 7. 2014

Včeraj je slovenska glasbena scena nudila več kot na običajen četrtek. Medtem ko se je na Metelkovi razkazoval novi stari instrumentalni hip hop umetnik Blaž in ko so se v Tolminu na festivalu Sajeta otvorili prvi koncerti, se je v Ljubljani odvil nov dogodek v okviru poletnih jazz večerov na Gornjem trgu. Tokrat se je premierno predstavljal duo Peachtape, ki je naveza dveh sicer znanih umetniških učenjakov - prvo polovico dueta sestavlja primorski jazz akademik, pozavnist in elektroničar Žiga Murko, kateremu ob rami stoji bobnarski jazzovski specialist Andrej Hočevar, ki si sam nadeja poenostavljeno ime Dre Hočevar. V nedavnem intervjuju je Žiga Murko o njuni navezi dejal, da sta si z Drejem praktično »glasbena brata« ter njuno sodelovanje opisal kot »multi terenski eksperiment, ki se bo v kratkem razvil v nekaj večjega«. Kako veliko, bomo še videli, zaenkrat pa se duo nadeja odigrati nekaj nastopov v živo po ljubljanski lokalski sceni, tudi s potencialnimi gostujočimi glasbeniki, katerih ustvarjeni material bi kasneje uporabila za podrobnejšo glasbeno obdelavo in kreacijo njune skupne podobe.

Začetek večera se je odvijal počasi in z zamudo, saj ga je neprestano oviralo nepredvidljivo vreme in tako je bil dogodek, sicer namenjen izvajanju na prostem, prestavljen v sam lokal Repete. Slednja poteza je bila tako rahel dvorezni meč – kvaliteta zvoka je bila znotraj štirih sten neprimerljivo boljša kot pa ujeta na ulici z visokimi stavbami ob strani, a zvok samih ustvarjalcev tako ni posegel po večji pozornosti mimoidočih, saj je bil njun zvočni domet bistveno krajši. A nič zato – večer se je tako prilagodil in Peachtape se je prestavil v bolj intimnem okolju, ki ga je soustvaril tudi prijeten prostor lokala in minimalna osvetljava. Dvojec je nastopil bolj s funkcijo zvočnega ozadja kot pa koncertnega razkazovanja.

Tudi začetna trema ustvarjalcev se je tako hitreje razblinila kot je bilo mogoče pričakovati. V lokalu oziroma pred lokalom se je pred njunim začetkom ustvarilo sproščeno vzdušje z zapolnjenimi mizami in prostor je že bil poln prekrivajočih pogovorov, ko sta Peachtape otvorila svoj nastop. Nista se prepustila preprostemu usklajevanju, temveč sta se ob otvoritvi nekaj časa zadrževala v ambientalnem improviziranju, v katerega se je hitro vživel Dre Hočevar in na svojem jazzovskem setu bobnov ustvarjal sprva ne tako ritmične poudarke kot bolj zapolnjevanje prostora, ki ga je za seboj puščala Murkova ustvarjalna elektronika. Dre je v nadaljevanju s topimi udarci bobnov in donečimi činelami stalno sledil Murkovem tempu, ki pa je prijetno variiral ob Murkovem igranju z efekti določenega zvoka ali kombiniranjem in skladanjem »semplskih« harmonij.

V majhnem, omejenem prostoru se je duo kljub stalnemu pretoku pijače in stranišča željnih ljudi, razbitim pivom in prevrnjenimi flašami izkazal že v prvem delu njunega nastopa. Ob začetnem in hitro variiranem delu sta se Peachtape pričela usklajevati na dobrodošlih ustaljenih ritmih in melodijah ter kasnejšem minimalističnem manipuliranju z le-temi. Medtem ko se je Dre Hočevar igral z razstavljanjem ritmov in breakbeatom, je Murko ob ponavljajočem zvoku posegel tudi po svoji pozavni in celotnemu nastopu dodal še dodaten element in tihi vrh sicer neprestanega igranja, saj je ob igranju na pozavno uspel tudi minimalno nadaljevati efekte in tako nadalje peljati celoten koncert proti udarnemu zaključku ter nato krajšemu premoru.

Ob nadaljevanju pavza niti ni bila očitna ovira, saj sta se »glasbena brata« kaj kmalu uskladila, kar se je najbolj opazilo pri prehajanju med deli komadov, saj je igranje samo v teh trenutkih res postala igra in ne zgolj kreativna pavza. Drugi del se je od prvega razlikoval po tem, da je bil bolj čutno poudarjen, manj udaren in bolj posvečen ambientu. Četudi sta na trenutke zapopadla v svoje svetove in prepuščanje igri svojega inštrumenta, sta za razliko od začetka ostala povezana, še vedno z neko rdečo nitjo vodila koncert naprej in dinamično preskakovala čez žanre jazza, hip hopa, soula, breakbeata in eksperimentala.

Zunaj je še vedno vladalo pogovarjanje, ko sta Peachtape okoli pol polnoči po slabih dveh urah igranja začela razigrano zaključevati svoj nastop. Murkovo igranje z efektom delaya je nadgradil še Hočevar s taktičnim nastavljanjem in odmikanjem brisač na bobnih in za konec postregel z mogočnimi činelskimi udarci. Celoten večer je tako minil v prijetnem, poslušalskem ambientu, kot ga na primer v našem prostoru skorajda primanjkuje. Kot smo uspeli videti in kar je tudi Murko izpostavil še v intervjuju je to, da še posebej s sodobno tehnologijo lahko uspemo tudi z minimalnejšim vložkom, recimo zaradi finančnega primanjkljaja, ustvariti zapolnjen, zanimiv koncert.