Peter Stanković: Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe

Recenzija izdelka
28. 7. 2022 - 14.00

Založba FDV, knjižna zbirka K105K, 2021

 

Slovenska narodnozabavna glasba je nedvomno družbeno razdvajajoča, kolikor naklonjenost določeni muziki in pripadnost njeni kulturi poosebljata tudi različne vrednote in razmišljanje. Prof. dr. Peter Stanković, predavatelj na Katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede, je simbolne koordinate sodobnega žanrskega izraza predstavil lani v študiji Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, ki za razliko od protislovne percepcije občinstva objekt raziskave z analizo tekstov in videospotov komadov prikaže kot pomirjujoče idiličen kulturni svet.

Za slovensko identiteto in kot potencial državotvornosti je slovenska narodnozabavna glasba pomembna, ker je edini kokoški lasten – specifično iz ljudske glasbe izvirajoč — izraz, čeprav gre, kot poudari Stanković, za uprizarjanje gorenjske glasbene in kulturne tradicije. Kljub kontinuirani priljubljenosti in vlogi pri kulturni mitologizaciji slovenstva pa akademske obravnave glasbe večinoma temeljijo na njeni starejši obliki, Avsenikovem izvirniku. Avtor želi s Simbolnim imaginarijem nasloviti del tega primanjkljaja in sodobni primerek umesti v čas po pojavu in zatonu turbofolka, v zadnje desetletje oziroma dve, ko so se ustalile slogovne glasbene prvine, izrazito drugačne od tistih, ki so značilne za klasično narodnozabavno glasbo.

Če je venček domačih prej proslavljal ljubezen do domačije, narave, matere, domovine, rustikalne idile in dvorjenja romantične ljubezni ter do tematik pristopal izrazito nostalgično, je sodobna narodnozabavna glasba le preoblekla tradicijo, ne pa tudi prevetrila vrednot. Izmišljena tradicija se je na površini prilagodila sodobnejšim spremembam in tako je srečen Slovenec v kapitalističnem svetu obdan z vsem, kar potrebuje in želi, pri čemer je seveda skromen, a še vedno najbolj ceni družino, ljubezen in prijatelje.

Prav tako je delna urbanizacija preoblikovala podobo njegovega bivanjskega prostora, a majhno mesto ali modernizirana vas sta sodobna toliko, kolikor so posodobljene ceste in fasade, brez neznank mestnega življenja, s še vedno močno povezavo z naravo. Z glasbenega vidika harmonika ali večglasno petje nista več nujno prisotna, kar je posledica prevzemanja določenih elementov mainstream popa, ki poleg instrumentala vpliva tudi na občasno rabo modernejšega jezika in slenga ter prevzemanje kulskega vizualnega koda.

Stanković skupne označevalce sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, torej preprostost, kulturno primernost, urejenost in slavljenje obstoječega razume kot vsebinsko drugačen, a formalno ponovno kot izkaz tradicije. Ta se ne bori proti modernosti, a v nasprotju z njeno nestabilno družbeno heterogenostjo in individualizacijo daje prednost varni normativnosti in le selektivno inkorporira njene elemente. Simbolni imaginarij tako prepozna tudi kulturno »pravilnost« sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, določeno predpostavljeno slovensko monokulturnost, v kateri avtor vidi potencial za izrabo glasbenega fenomena za totalitarne, natančneje fašistične ideologije, s katerimi si deli osnovne ideje specifične homogenosti.  

Več javno izpostavljenih posameznikov, med drugim Janez Janša, se je odzvalo na zadnjo tezo in želelo ovreči kredibilnost Stankovićeve študije z obtožbami o avtorjevem enačenju narodnozabavne glasbe s fašizmom. Na tej točki postavimo tezo, da slovenski glasbeni okus vzpostavlja negacija, saj se odgovor na vprašanje Kaj pa ti poslušaš?, ki ga velikokrat določa opredelitev do slovenske narodnozabavne glasbe, vzpostavi šele pri srečanju z drugačnim. Ko zavračamo preferenco neke osebe oziroma ko nekdo oporeka našim prepričanjem, to sproži oster identitetni odziv.

Z odklanjanjem slovenske narodnozabavne glasbe ali brezbrižnostjo do nje se pridružimo taboru zanikovalcev slovenskosti, tiste ta prave, krepke, družinske, večinoma heteronormativne, velikokrat do določene mere patriarhalne tridesetletnice, osnovane na kulturi. Slovenska narodnozabavna glasba je kulturna institucija Slovenije kot nacije, ki obstaja nekje med tradicijo in modernostjo in v kateri smo Slovenci po zgledu narodnozabavne glasbe drug drugemu najboljši sosed. Tisti hudičevi, nastrojeni proti narodnozabavni glasbi – ali ravnodušni do nje – pa so izdajalci, saj vendar zatajijo dobrega, vsakdanjega človeka, dobričino iz sosednje hiše.

Toda vrnimo se iz poezije slovenstva k Simbolnemu imaginariju Petra Stankovića. Čeprav se avtor zaveda, da je raziskovalni vzorec omejen z izbiro največkrat predvajanih skladb z YouTubovega kanala slovenske narodnozabavne glasbe, bi bilo treba naslovu dodati še določevalec »popularna« glasba, saj od prevladujočega izraza ni pričakovati družbenih odstopanj … Pa vendar, morda pa se – in to je res le nepotrjena domneva – zunaj standardnih prostorov produkcije ustvarja tudi narodnozabavna glasba, ki se osvobaja iz danih okvirov. Drug problem, naslovljen proti koncu študije, je pomanjkanje raziskav občinstva, s katerimi bi Stanković lahko podprl svojo tezo, da ustvarjalci zares odslikavajo življenje takšno, kakršno je, ne le slikajo idealne predloge zanj. 

Zaradi vsega meda in mleka, ki se cedita iz sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, je Stankovićeva končna izpeljava v možen politični kontekst nenavadna, saj ne vsebuje tudi razmisleka, zakaj je narodnozabavna glasba dovzetnejša za prevzem totalitarnih akterjev v primerjavi z drugimi žanri. Če izpeljemo avtorjevo misel, da gredo lahko zaprti, tradicionalni kulturni produkti z roko v roki z avtoritarnimi politikami, zakaj bi spregledali poenostavljeno dejstvo, da se novejši, urbani žanri, ki so plodna tla za še kompleksnejše prepletanje sodobnih konceptualizacij sveta, brez težav umestijo v sestavljanko modernih, bolj prefinjenih in prikritih desničarskih praks. 

Povedano drugače, študija Simbolni imaginarij je zagotovo tlakovala pot od samoumevnosti percepcij glasbe k potrditvi simbolnega sveta slovenske sodobne narodnozabavne glasbe, a nekateri kamni so pri gradnji palače še preveč porozni, da ne bi potrebovali nadaljnjih študij Stankovića ali drugih pisk, ki se jih zaradi lahko prebavljivega pisateljskega stila že vnaprej veselimo. 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness