Gala hala, 14. 3. 2016

Prvo in najočitnejše vprašanje, ki se je porodilo ob ljubljanskem nastopu Pharoaha Moncha, je bilo neizbežno: kako to, da tak koncert ni bil razprodan? Ne samo to. Kako, da ni prišlo niti kaj več od stopetdesetih zanesenjakov?

In za nevedneže, zakaj sta ti vprašanji samoumevni? Pharoahe Monch je eden vidnejših veteranov newyorške podzemne scene. Prihaja iz Queensa in nas vse od leta 1991 do danes zalaga z večinoma povsem suverenim materialom. Kar je prava redkost med raperji. Petindvajsetletna kariera brez pravih zajebov. Od najstniških začetkov, ko je Monch v navezi s Princem Pojem kot dvojec Organized Konfusion nametal tri plate, do kasnejše samostojne poti, nazadnje se je leta 2014 podpisal pod nič manj kot sijajno ploščo PTSD: Post Traumatic Stress Disorder. Pharoahe Monch je avtor številnih hitov in enega megahita, takega, ki sodi med top 20 hiphop komadov vseh časov, takega, ki nam ga bodo naši vnuki kupili na "Hiphop Greatest Hits" kompilaciji, ko nas bodo hoteli razveseliti čez trideset let. Gre seveda za komad "Simon Says". Pharoahe Monchu je torej uspel crossover hit brez kompromisov, brez prilagajanja pop sredici.

Pa to še sploh ni vse. Monch je izjemen liricist. Ne samo, da so njegova besedila lucidna, popiljena in pogosto kompleksno strukturirana, tudi njegova vokalna dostava je takšna. Tehničar z vsebino. Kar je odlična popotnica. Logično bi bilo sklepati, da hoče tehnično vrhunskega emsija, ki ima tudi kaj povedati, v živo preveriti vsak fen raperskih premlevanj. Tokrat pač ne, veliko jih je ostalo doma. 

Pharoahe Monch je začel udarno. Totalni šus, petnajstminutni sunek energije, s perfektnim flowom, počasnimi, težkimi podlagami in zvesto podporo. S podporo izkušenega didžeja Boogie Blinda, sicer člana legendarnega turntablističnega kolektiva X-Ecutioners. In s podporo hajpmana, za katerega pa se je presenetljivo izkazalo, da gre za skoraj pozabljenega Dj-a Kamrona, ki je bil nekoč davno tega član kolektiva Young Black Teenagers, v zgodovino popularne kulture pa se je zapisal z vlogo Kamala v filmski trilogiji, raperski komediji House Party. Po petnajstih minutah je padla prva izica, prvi lahkotnejši komad, pa kolažni "fuck the police" venček, ki se je potem prekotalil v nekakšen kratek poklon J Dillu. Padali so hiti in malo manj hiti iz vseh obdobij Monchevega raperskega muziciranja, komadi, kot so Oh No, Fuck You, Got You, novejši Damage ... Potem še en poklon, in sicer prezgodaj padlemu slavcu Natu Doggu. In nežnejši vložek starega soula, kjer nas je podučil, od kod prihaja sempl komada Miss Fat Booty, čeprav smo to že vedeli. Pa kratka didžejevska ekshibicija, samozavestna eksekucija Boogieja Blinda. Največji hit je Monch seveda prišparal za konec.

Scenosled je bil tako kar precej razdrobljen, a newyorška trojica je rutinirano, a tudi angažirano poskrbela, da je vse potekalo precej tekoče, čeprav bi bilo verjetno bolj učinkovito, če bi z nežnejšim, bolj melodičnim delom počakali malce dlje in se ta ne bi zgodil že takoj po začetku. Sploh po zares nabritem uvodu je bil kontrast res velik, lahkotnejši delček pa trajal nekaj trenutkov predolgo. Vsi vložki so se verjetno zgodili tudi zaradi funkcionalnosti, tako si je Monch lahko odpočil, ne da bi tempo nastopa pretirano padel.

V Gala hali smo tako videli izjemno kompakten nastop Moncha in druščine, brez tistih nepotrebnih, a prepogostih raperskih razvlečevanj programa. Brez ustavljanja komadov, brez dretja, brez aerobično motivacijskih vzklikov in brez pretiranega poveličevanja pomena hiphopa. Pharoahe Monch, popolnoma vživet in v sijajni formi, z vokalno dostavo, ki jo zmorejo redki, pa čeprav je bil ranjen od preteklih desetih evropskih nastopov. Na odru se je hripavo opravičeval, da je ljubljanski koncert zadnji na turneji, in čeprav je na koncu skoraj popolnoma izgubil glas, je zadevo sfural do konca.

In nazaj k uvodnemu vprašanju. Če nastop Pharoaha Moncha mobilizira malo več kot le boren obisk, kako je potem šele z bolj aktualnimi ali pa mlajšimi, sodobnimi raperskimi nastopači? Ni čudno, da v Ljubljano prihajajo večinoma samo preverjena imena, veterani, od katerih bi velik del spadal že v zasluženo penzijo. Bilo pa je zanimivo, morda še en indic prepričljivosti Monchovega nastopa, da se praktično nobeden od stopetdesetih obiskovalcev ni pregrešil, vsi smo spoštovali prepoved kajenja vse do konca koncerta. Ni nas bilo veliko, a švic je bil vseeno v zraku.