Klub Channel Zero, 23. 10. 2016

Foto: Aleš Jazbec

Minuli spokojni nedeljski večer so za peščico, ki ga je preživela med stenami metelkovskega Channel Zera, zaznamovali zvoki kitarskih feedbackov, disonanc in harmonij. Po sobotnem postanku v ilirskobistriškem MKNŽ-ju so se v prestolnici v spremstvu lokalnih indie rockerjev Lynch ustavili ljubljenci bostonskega in širšega ameriškega indie miljeja Pile. Tako se je ponudila priložnost, da nastopu prvega imena založbe Exploding in Sound prisostvujemo kar dvakrat,  kar je, kolikor je recenzentu znano, izkoristil najmanj en, še od sobotnega koncerta nadvse impresioniran slovenski fen. Slabe tri ducate ljubiteljev hrupnih šest- in štiristrunskih brenkal je bilo tako priča intimnemu nastopu ene bolj navdahnjenih ameriških zasedb novejše generacije, ki z matematično preciznostjo za harmonične progresije ustvarja na stičišču zvočnih estetik post hardcora, noise ter indie rocka.

Kot že v Ilirski Bistrici so tudi ljubljanski klub ogrevali domači Lynch. Bend, aktiven od leta 2012, je v zadnjem letu in pol, od izdaje demo EP-ja The Dirty Dozen, skozi aktivno koncertiranje uspel utrditi svoj pred letom še performativno šibek zvok, kar je bilo občutiti tudi sinoči. Nov, razveseljiv korak zasedbe Lynch je nedavna izdaja singla Oily Man Swag, ki je tako produkcijsko kot kompozicijsko neprimerljivo boljši od njihovega dosedanjega studijskega materiala. Čeprav asociacijam na raznotere projekte Jacka Whitea in zgodnje Arctic Monkeys ni mogoče uiti, pa se Lynch počasi odmikajo iz sence svojih idolov. Bend nas je v včerajšnji koncert popeljal po kratki atmosferični medigri solo in bas kitare, ki jo je nasledil bržkone nov komad iz njihovega vse obsežnejšega repertoarja, s katerim so Lynch nakazali koketiranje s sonicyouthovskimi igrami hrupov, disonanc in lomljenih ritmik. 

Nekateri smo bili v živo prvič priča izvedbi že omenjenega singla, ki bi jo recenzent v njeni energičnosti definiral kot najmočnejši trenutek njihovega nastopa, v katerem je do izraza prišel predvsem bobnar Koščak, ki si je bržkone pred kratkim omislil dvojni pedal. Čeprav gre za indie muziki atipičen pripomoček, pa se je v njegovi rabi sinoči izkazal kot zanimivo izhodišče za nadaljnjo ritmično razgradnjo posameznih skladb. Predvsem pa gre tu izpostavili vokalno realizacijo Jana Ovnika, ki v spomin prikliče mladega Alexa Turnerja. Njegovo obvladovano artikulacijo gre pohvaliti predvsem v trenutkih acapella intermezzov, ko smo lahko v dvorani prisluhnili njegovemu sopihanju in ječanju. Do malo šibkejšega performansa pa je prihajalo ob t.i. call and response pasažah, ko sta z basistom Rogljem uprizarjala nekakšne kabarejske dialoge. Včerajšnji nastop so Lynch zakoličili s svojim hitičem Richard, vendar se poslušalci nadejamo predvsem njihovih novih muzik, s katerimi so nas sinoči dobro razrajcali. 

Lynch nas je tako primerno ogrel za bend, ki po ameriškem indie podzemlju menda slovi po svojih razgibanih živih nastopih s kitaristom, tekstopiscem in vokalistom Rickom Maguirejem na čelu. Kljub kvaliteti njihovega zadnjega, petega albuma You're Better Than This se razsežnost njihove indie godbe resnično razodene šele ob soočenju v živo. Kot so povedali v enem izmed intervjujev, ni v njihovi navadi vnaprej določati poteka nastopa. Zdi se, da odločitev za naslednjo pesem pade na licu mesta. Vse to pa ustvarja nek občutek pričakovanja, podoben tistemu, ki je lasten njihovim skladbam;  po notranji razgibanosti te namreč vselej peljejo v nepričakovane smeri. Njihov nedeljski nastop je tako primarno definiralo prav to dinamično prehajanje med vseobsegajočo udarnostjo in subtilno milozvočnostjo. Kakor nam je bilo jasno že iz studijskega materiala, je za Pile značilen skorajda bipolaren razpon emocij, ki nenapovedano prehajajo od osladnih jokcanj do erupcij jeze in spet nazaj. Vse to pa se skozi telesnost zvoka še bolj razodene v klubskem kontekstu. Pile so nas od matematično razčlenjenih ritmičnih struktur, na katere je kitarska sekcija vpenjala v živo popolno zveneče disonantne harmonije, v enem zasuku soočili z drugo, recimo ji kantavtorsko platjo njihove godbe. Sicer pa je bilo sinoči zaznati poudarek na aktualnejšemu materialu: izpostaviti gre res odlično izvedbo komada Mr. Fish, ki je recenzenta v svoji čustvenosti popeljala v čas mozoljev in črno pobarvanih las. Iz prelomnega albuma Dripping pa smo denimo uživali v matematični razpaljotki Grunt Like a Pig ter bolj romantični Prom Song. Na koncu je bil pravzaprav edini minus nepotrebni bis, ki ga je nekje napol navdušeno izzvala preostala dvajseterica pod odrom in v katerem so Pile že občutno izgubili prvotni zagon ter so zavoljo igranja pač zaigrali še tri komade.       

Kljub razponu slogovnih vplivov gre pri Pile za čisti primerek ameriškega indie benda, izhajajočega iz tradicije zasedb kot American Football. V tem smislu so osrednji gradnik njihove godbe predvsem Maguirejevi vokalni prijemi, ki vključujejo vse od folkovskih tožb, osladnih indie rock refrenov, pa do čustvene ekspresivnosti Fugazijevca Guya Picciotta. Če torej potegnemo neko zamišljeno linijo, so Pile bend, ki po svoje nadaljujejo tradicijo t.i. emo scene zgodnjih dvatisočih. In včerajšnji koncert je bil torej ravno to … it got us right in the feels.