Cikel Predihano, Linhartova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 13. 12. 2017

Današnja glasbena recenzija bo tokrat razrahljala lastne spone in skušala zaobjeti dogajanje, ki smo mu bili priča v sredo zvečer na večmedijski predstavi Planet Globokar. Sicer tudi drugače upoštevamo ne-le-glasbene komponente posameznih dogodkov, zavedno ali ne, a tokrat bodo ti zagotovo stopili v prve vrste, saj je bila predstava, uprizorjena v sklopu cikla Predihano v Cankarjevem domu, sprva namenjena mlajši publiki.

Cikel nam pogosto postreže z odličnimi izvajalci in ne tako ustaljenimi glasbenimi pristopi, pa vseeno je otroška glasbena predstava precej nenavadna izbira. Publika je bila torej starostno mešana in še kako odzivna. Med starejšimi je znana pozicija, da je otrokom malo mar za tisto vzvišeno ali pa podtalno, za tisto pretenciozno in poglobljeno, za tisto napisano in razloženo, za tisto uveljavljeno in spoštovano. Zanima jih tisto bližnje, tisto nenavadno, tisto drugo.

Kako torej mlajši publiki približati nekaj sodobnega, nekaj avantgardnega? S tovrstnimi projekti se že nekaj časa ukvarja Studio Dan, ki se nam je predstavil v zasedbi z violino, violončelom, kontrabasom, flavto, klarinetom ali saksofonom, trobento, tolkali, elektroniko in pozavno. Studio Dan - ansambel, ki se posveča komorni glasbi in ustanovitve leta 2005 deluje pod vodstvom pozavnista Daniela Rieglerja, se sicer ukvarja tudi z drugimi projekti, od spogledovanja z jazzom, rockom in improvizirano glasbo do izvedb novejših klasičnih del.

Najnovejša otroška glasbena predstava Studia Dan je nastala v letu 2016 in je posvečena domačemu ustvarjalcu Vinku Globokarju, s katerim so sicer sodelovali že prej ob 80-letnici skladateljevega rojstva. Predstava črpa iz Globokarjevega dela Laboratorium, ki ga slišite v podlagi prispevka, ter ga nadgrajuje z domiselno scenografijo in inventivno režijo Manfreda Weissensterinerja. Akterji se znajdejo na planetu, ki ga dobesedno odkrivajo, medtem ko se čezenj razprostira projekcija Globokarjevih not. Glasbeniki so oblečeni v astronavtske obleke, v rokah pa nosijo različne pripomočke za merjenje, žaganje, vrtanje in raziskovanje.

Delo Laboratorium je nastalo leta 1973 za 10 solistov, koordinatorja in elektroniko, ter prevprašuje ustaljene konvencije skladateljevanja. Vsaka izvedba je namreč drugačna, predstavitev dela »postane voden obisk laboratorija, kjer pokažejo, kako se rojeva glasba, pri čemer nekdo spreminja zvok svojega inštrumenta s tem, da ga namaka v vodo, drugi dela s slušalkami, da bi se osamil (…), (spet druga) skupinica (pa) uporablja delovno orodje in z njim proizvaja ter strukturira šume«, ki jih nato posnemajo inštrumenti. Že iz opisa skladbe je razvidno, da je Studio Dan veliko povzel iz same zasnove, saj so namreč počeli prav vse zgoraj našteto, sicer pa so navdih jemali iz splošnega Globokarjevega delovanja in njegove glasbe.

Sredina predstava je gotovo ponudila kar nekaj čuječih momentov, razširjenih zenic in odprtih ušes. Poleg odrske predstavitve so bili odličen del tudi krohotajoči se poslušalci, ki so z iztegnjenimi kazalci in frazami, kot je lej to, med drugim tudi usmerjali našo pozornost.

Znašli smo se torej na planetu Globokar, kjer pa še zdaleč ne šteje goli spektakel, pa naj bodo to namakanje in igranje z inštrumentom v vodi, vrtanje in rezanje ali pa nedoumljiv izvor vseprisotnega zvoka. Pomemben je tisti, ki ustvarja, tisti, ki raziskuje, tisti, ki se mu spreminjajo njegove dotedanje zaznave in prepričanja, tisti, ki se čudi. Predstava ni namenjena animaciji mlajšega občinstva, temveč nagovarja in posega v vlogo vsakega izvajalca in akterja, v vlogo vsakega raziskovalca.

Dejstvo, da je po Globokarju nastala predstava, pravzaprav ne preseneča, saj njegova dela pogosto gradijo prav iz performativnosti. Spolzka je le pot, po kateri glasba v gledališču z lahkoto zdrsne v kalupljeno vlogo stopnjevanja dramatizacije in odrskega momenta ter s tem izgubi tvorno, porajajočo vlogo. Temu zdrsu se je Studio Dan izjemno uspešno izognil oziroma vzpostavil pravo nasprotje tega. Sicer pa se je ponovno tudi pokazalo zanimanje mlajše publike za sodobno glasbo, za tisto, kar pravzaprav ni tako znanstveno oddaljeno, temveč je bližnje. Vsekakor je bila predstava izkušnja, ki jo pozdravljajo otroci, morda še bolj dragocena pa je lahko bila za starejše, redne obiskovalce cikla Predihano. Ko je gospod Globokar vstal iz prve vrste, da bi izvajalcem čestital, je vstal iz vrste bližnjih. Okrog njega so namreč sedeli predvsem otroci ...