Plevel v Škucu
Škuc, Ljubljana, 29. 1. 2026
Ko se v legendarni Galeriji Škuc zbere trio Plevel, pričakovanja niso nastavljena na kak urejen viktorijanski formal garden. Zasedba, ki jo sestavljajo Cene Resnik s tenorskim saksofonom, Ivo Poderžaj z električnim basom ter Szymon Gąsiorek izza bobnov in neke vrste ksilofona, je svoj premierni nastop zastavila kot vajo iz iskanja drobnih špranj med razpokami v betonu, kontro estetikam hortikultur.
Glasbeno dinamiko tria najbolj zaznamujejo drobna prosta mikropreigravanja ob hrbtenici izpisanih oblik, kot vztrajno brenčanje okrog plevelskih bilk. Hrbtenico v največji meri tvorijo značilne Poderžajeve, pogosto bolj po kitarsko zategnjene, v srednjih in visokih registrih agresivne basovske konstrukcije, seveda v spregi z bobnom, ki zagotovo pristavi svoje po bolj najazzirani intuiciji. Resnikov saksofon odigra nujno vlogo bodisi liričnega bodisi kipečega zvočnega veziva, vendar v strukturnem smislu predvsem nekolikanj lenobno sledi, kar naj se ne sliši kot slabost, prej je posrečeno in uravnoveša sicer mogoče tako malo neroden, vljuden karakter zasedbe, kot jo vidimo pred očmi. V zraku je bilo čutiti duha rocka v opoziciji. Trmo zasedb, kot je Henry Cow ali Univers Zero, v katerih se akademska kompleksnost v politični, družbeno angažirani gesti sreča z robustno subkulturno senzibilnostjo. Plevel nedvomno nagovarja takšne subkulturne duhove, po svoje, kot nekje med aktualno crust-punkovsko ali crossover ostrino in svobodnjaško folkovsko milino v podajanju.
Večer je odprla skladba na listu s tal, naslovljena Circus, z basovskim rifom kot ogrodjem za ritmično lomljeno, kompleksno lovljenje za koreni med vsemi tremi glasbeniki. Sledila je žlahtno popreproščena Conservation, zaznamovana z lirično štiritonsko akordno progresijo, nekakšnim zatišjem pred nemirom, ki se je razprl v nadaljevanju. Zdaj se je glasba najbolj približala vrhuncem RIO pesmovanja. Intenziven, padajoč basovski rif dveh akordov je odprl prostor Resnikovemu energičnemu saksofonu, ki se je z basom zapletel v komponirano soglasje. Prelom je prinesel Gąsiorkov bobnarski solo, ki je z manipulirano uglasitvijo kotlov in razpršenim udarjanjem ustvaril jazzovski suspenz, počasi razlivajoč se v skoraj neobstojne pulze.
Miniatura Rasti, plevel je postregla z edinim vokalnim vložkom, imperativom: »Rasti, plevel, rasti!« ko je čez Gąsiorkovo mantro na ksilofon komad potisnil v kompaktno rifovsko progresijo. Prav tu je Gąsiorek, sicer tudi motor širšega, tukaj referenčnega zvočnega ekosistema Pimpono Ensemble, v Plevel vnesel prepoznavno pimponovsko teksturo: preplet naivnih melodij in neizprosnih ritmičnih struktur.
Sledil je ambiciozni Change of Hearts, v katerem se je svobodnjaški napad saksofona in bobnov prelil v skoraj punkrockovski dren, matematizirano drobljenje in distorzijo, ki bi jo zlahka pripisali prijateljskim Zu. Poderžaj bi tukaj bas lahko kar po funkovsko oklofutal, a se je bend raje podal v latentne dubovske atmosfere in polne, plastene rife.
Vrhunec dramskega loka je predstavljal Punch z razdrobljenim prostim razstavljanjem, ki ga je presekala Resnikova kričeča saksofonska tožba. Ko se je v skladbo prikradla ksilofonska otroška rimanica in vzporedni, trgajoči triolski bas, je bilo kot déjà-vu. Kompleksen niz alterkulturnih referenc se je prevesil v koračnico, ki je čez proper rockovski beat in saksofonski solo razpadla v svobodnjaštvo s ksilofonskim zaključkom.
Za bis so Plevel, ko jim je zmanjkalo katalogov, prihranili prosto improvizacijo, močan boben v prosto iskanje treh kotov in treh perspektiv – povsod, samo okrog ritma ne. S tremolirano, sekano kitaro je basovski poseg za trenutek priklical temačen country-americana sentiment. Zaključek je bil le pogojno kirurško točen in šankovsko odmerjen. Ko je že izzvenelo, da je vsega konec, je Resnik še enkrat zagrizel, somuzičista sta mu sledila le za hip, nato pa so vsi skupaj pametno odrezali za končni aplavz.
Ob odhodu skozi Staro Ljubljano se je v mislih, nejasno, od kod, zavrtel pocasti pop kič Time of My Life iz filma Umazani ples. Morda je zavel iz katerega od lokalov, morda pa se je sentiment na nek sprevržen način ujel s prav nič slabo nostalgijo večera v Škucu. Plevel morda ni glasba življenja v popovskem, široko družbeno daljnosežnem smislu, če hoče ali ne, je pa nujna zvočna politika v mestu, ki se vse preveč trudi biti urejeno.
Dodaj komentar
Komentiraj