Narodni dom, Maribor, 28. 2. 2015

Sobotni koncert britanske peterice se je zgodil kot zadnji v ciklu koncertov evropske turneje in je bil hkrati prvi slovenski nastop te cenjene eksperimentalno jazzovske zasedbe. Koncert se je zgodil v sklopu precej uspešnih Jazz večerov v Narodnem domu, ki so načeloma tudi zelo dobro obiskani, skupina Polar Bear pa je tokrat klet napolnila do zadnjega kotička. Ambient naravne in gole kleti je v soboto kompletno sovpadel z raziskovalno in  intimno naravnanostjo skupine. 

Zadnja albumska izdaja »In Each and Every One« je glede na prejšnje zaplavala v malo drugačne vode z vedno obsežnejšimi elektronskimi momenti in kompozicijskimi metodami. Po posluhu bi plošča lahko končala prej med oznako eksperimentalna elektronika, po poznavanju benda in tudi sinočnjem koncertu pa je jasno, da vključuje osrednjo jazzovsko prvino. Že podatki nakazujejo določeno ambivalenco skupine, saj so že drugič Mercury-jevi nominiranci, namreč prvo nominacijo so si zaslužili že leta 2005 s "Held On The Tips Of Fingers", po drugi strani pa so člani F-IRE Collectiva, ki združuje zvočne inovatorje, zainteresirane za avantgardo in improvizacijo. Prav tako spekter sodelovanj vodje banda, bobnarja in v veliki meri skladbopisca, Seba Rochforda, ki je sodeloval z naborom glasbenikov, kot so Yoko Ono, Paul McCartney, Beck, Patti Smith, nakazuje širok domet njihovega glasbenega ustvarjanja.

Toliko zvokovne raznovrstnosti, kot jo je bend ponudil v soboto,  že dolgo ni bilo slišati na kupu. Koncert se je otvoril z ambientalno skladbo »Open See«, ki z novim pristopom otvori tudi zadnjo izdajo in je že na začetku koncerta nakazala, da bomo priča nenavadnim zvočnim kombinacijam, vsaka naslednja skladba pa je prinesla dodatno performativno intrigo. Slišali smo od klubsko navdahnjenih in intenzivno ritmičnih skladb, atmosferičnih liričnih nihanj, vse do organskih skladb s prihajajočega albuma »Same As You«.

V skupini so sami suvereni in karakterno močni igralci. Zaradi fizične narave inštrumentov nekoliko izstopata saksofona, vendar le za kratek čas. V resnici je dinamika znotraj benda tako iskriva, včasih že kar hektična, da je zaradi nasičenosti in hitrosti dogajanja nemogoče in tudi nesmiselno slediti le enemu glasbeniku, saj se dopolnjujejo in skupaj gradijo kompleksne zvočne svetove. Čuti se, da je za skladbami močan koncept in znotraj tega raje dajejo prostor improvizaciji kot kompeticiji.

Saksofonista sta proizvedla zanimivo mešanico staccato igranja, loop-anja in ritmičnih vzorcev z instrumenti in free jazzovskih soliranj. Na delih, ko je prevzel Shabaka Hutching, smo bili deležni bolj melodičnih in mehkejših solaž, medtem ko je Pete Wareham s svojim prepoznavnim in intenzivnim igranjem proizvajal ritmične improvizacije in vsako solažo znotraj komadov uspel na taktičen način izpeljati v agresivne disharmonične salve, ki morda na prvi posluh kontrirajo nežnemu in melodičnemu bobnanju, a sta se spretnosti glasbenikov slej ko prej uskladili v intrigantnem sozvočju. Recimo skladba  »Lost in Death Pt. 2« je prinesla enega od vrhuncev večera, ko so se udarne saksofonske improvizacije ter ritem-bas sekcija na vsakih nekaj taktov prepustile skupnemu swingu in se v naslednjem trenutku spet osvobodile. Tom Herbert je s svojo okretnostjo ostal neizpostavljen, vendar neomajen v ritmični korespondenci z drugimi glasbeniki.

Podoben stil ima tudi vodja skupine, katerega način igranja v nekem aspektu spominja na pred kratkim v Ljubljani gostujočega Jima White-a in sicer z vidika osvobojenosti od vzorcev, ki jih implicirajo bobni. Za ponazoritev morda pomaga anekdota o njegovem sodelovanju z Brianom Enom, za katerega je pri eni skladbi bobnal izven ritma, ki je bil v podlagi. Tako je izpadlo njegovo bobnanje v soboto, nežno in naravno ter neobremenjeno z ritmom. Nismo slišali kaj veliko udrihanja po odprtih činelah, njegovo igranje je ostro in delikatno. 

Hkrati ne pozabimo omeniti elektroničarja Leafcutter Johna, ki je z dodatnimi beati in polarnimi zvoki ne samo obogatil sonično krajino, ampak je polnovreden član skupine, katerega ustvarjanje je v veliki meri inkorporirano v kompozicije in zgodbe skladb. Še več, neredko se zdi, da ravno njegove zvočne krajine vodijo nadaljnjo strukturo skladb.

Zvok in dinamika skupine sta sveža in aktualna. Odprte jazzovske forme v kombinaciji z elektronskimi loopi ter subtilno indirektno plesno konotacijo je kombinacija, ki zadovolji poslušalca, ki je prišel na večer jazzovske improvizacije in poslušalca, ki morda izhaja iz elektronskih vod. Funky in drum'n'bas dinamika je vseprisotna, a nikoli neposredno realizirana v mastnih riffih, nasprotno, celoten zvok skupine je čist in osredotočen. Neskončna predigra je vzdrževala napetost skozi celoten koncert. Subtilni in dinamični ritmi s kombinacijo intenzivnih saksofonskih linij so se v naslednjem trenutku zlili v večplastno elektronsko krajino, spet v naslednjem pa v estetsko poetičnost in krotke melodije. Vsaka skladba je zgodba zase in temu primerno se nanjo odzivajo glasbeniki ter posledično tudi publika.

Po dveh urah eklektičnega igranja z nenehnimi preobrati in paleto vzdušij je skupina več kot upravičila status ene najboljših aktualnih zasedb v živo.

https://polarbearmusic.bandcamp.com/album/same-as-you