Hala L56, Ljubljana, 22. 7. 2022

Pretekli petek, ko so delavke povečini že zapustile industrijske dele mesta, je kratko kolesarjenje med skladišča Šiške obljubljalo začetek rejverskega vikenda brez regulacij tempa. Čeprav so zapuščene hale urbani prototip rejverske kulture, je njihova gverilska uporaba domači sceni tuja, zato pa je za vse legalne potrebe od lani na voljo prizorišče L56, ki sprejme do 3000 obiskovalcev in s katerim želijo upravljavci ustvariti »industrijske Križanke«. Drug nenavaden transplantat za trenutno slovensko sceno in razlog za obisk pa je bil prihod uveljavljene tuje klubske blagovne znamke – pariškega Possession.

Kolektiv in serialka hitrih in trših techno ritmov deluje od leta 2015, v Parizu naj bi z osredotočanjem na kvirovsko skupnost tamkajšnjo klubsko kulturo naredila bolj odprto in inkluzivno, nedvomno pa je ena največjih promotork, če ne najbolj znana ambasadorka množičnega obrata dela podtalne scene k technu svetlobne hitrosti, ki se je začel okoli leta 2017. Pomembno je poudariti, da so gostovanja Possession v tujini odvisna od – seveda plačanih – povabil lokalnih promotorjev, tokrat precej svežega rekruta UbiEvents, katerega organizatorji se vsaj delno prekrivajo z ekipo Project Slovenia. Čeprav imata projekta nekatere stilske razlike, sta sorodna v prevzemanju alternativne estetike in hkratnem naslavljanju mainstreamovske, manj zahtevne množice.

Pravzaprav se je tudi techno scena, ki jo proslavlja Possession, skomercializirala z večanjem priljubljenosti, utrditvijo in homogenizacijo stila ter zasukom od potencialne kvirovske radikalnosti k pinkwashanju. Takšno rejvanje je pač industrija, a ker v krasnem novem svetu kriznih normalnosti še nimamo svoje some, za veselje množic produktivno skrbijo tudi takšni dogodki. Vendar je lastno spajanje s sceno dotične publike potrebovalo skok v rahel alter ego kostum ... Zamislite si v črno oblečeno fitnes rejv bejbo z nekaj jermeni, za nemajhen prispevek k samozavesti in samozavedanju, da mladostno še spadamo v splošno populacijo zainteresiranih. To se je pokazalo za pravilno domnevo, vsaj po prehodu prizoriščnega predprostora, posejanega z najmlajšim techno naraščajem, ki vedno opomni, da ima sodelovanje v klubski sceni za večino prilično kratek rok aktivnega sodelovanja.

Prvi nastopajoči v večeru, soorganizator in edini slovenski predstavnik, DJ Markyyy oziroma Mark Pihlar, je še precej zredčeni, a počasi naraščajoči publiki ponujal blažjo obliko naznanjenega stila, saj je v ospredju seta nemalokrat strukturiral bolj melodične pripravke komadov, ki so se dobro vključili v njegov stil tech housea, a prevečkrat prekinili tok energije oziroma se niso mogli bojevati z zagonom beatovske ofenzive. Tako je Pihlar iskal srednjo pot med intenziteto hard techna in poveličevanjem dropov ter gruvom, vendar se je slednji na splošno izgubil med bež paleto mainstreamovskega izbora.

Vajeti je prva prevzela Američanka Sara Landry in zakoličila linijo napadalnega in naspidiranega techna, drobno posutega z odmevi zapuščine hardcorea, trancea in UK ravea. S tehnično izjemno slabim začetkom seta je zasejala nekaj dvoma, a hitro izdolbla poznano linijo, zaradi katere smo prišli. Udrihanje so razgibali vokalni vložki ter občasen nostalgičen element 90-ih, kot je remiks komada Writings on the Wall, in eden bolj živih setov večera se je zaključil z že dodobra razplesano množico, ki je zapolnila približno polovico kapacitete hale.

Njena naslednica, soustanoviteljica Possessiona in prva iz francoskega kontingenta, Parfait, je kljub očitnemu poudarku na apokaliptični pošastnosti izraza industrial techna z daljšimi, valečimi se sekvencami in glomaznostjo bolj kot karkoli drugega prikazala ukalupljenje zaščitnega zvoka serialke, tako da se je avtorski podpis didžejke izgubil pod težo nepopustljivega techno bombardiranja. Sledila je zvezda večera, najbrž najprepoznavnejši produkt techno rejverske mistike Possession, I Hate Models. Kar sledi, ni podcenjevanje ustvarjalčeve slave, a na tej točki večera ni bilo več vprašanje, kaj bomo poslušali; trdo švasanje brez predaha in z minimalnimi odkloni s primesmi flipov popularne kulture je ustvarilo ozračje predvidljivosti. Srbečico uvodnega agresivnega navdušenja sem popraskala že predolgo nazaj in skupaj s prihajajočo migreno sva se poslovili od betonskega teptanja ter izpustili zadnjega izvajalca Shløma.

V dokumentarcu Storming Sarajevo iz leta 1998 se slavni britanski free tekno ekipi Desert Storm na humanitarni poti v Bosno v neki slovenski vasi pokvari tovornjak, zaradi česar se odločijo, da bodo med čakanjem na popravilo naredili rejv, in hudomušno komentirajo, da se lokalni prebivalci očitno še niso srečali s technom. Zaradi dogodkov, kot je preteklo gostovanje Possession, drugih zabav, povezanih z njegovimi slovenskimi promotorji, in malim morjem trenutno aktivnih techno kolektivov lahko rečemo, da je techna v Sloveniji in Ljubljani toliko, kolikor ga želiš in morda še preveč.

Prevzeti techno šik berlinskega izvora, kvirovskega in podtalnega konteksta, nam skuša predati etos ljubezni do vsakega dropa – in teh ni malo –, ki naj bi se mu predajali v skorajda odvisniškem razmerju. A zanesljivost šusa hard oziroma fast oziroma industrial techna, ki je kot alternativa starošolskim hitrostnim zmrdovanjem vzniknil pred kakšnimi petimi leti, je na tej točki izgubila moč in zalet.

Atribut te techno scene, akceleracija, je izpodrinila stare face, tako gatekeeperje kot medgeneracijske znalce, da bi ponovno oživila žanr in ustvarila nekaj, kar zanjo odraža neposrednost, oprijemljivo resničnost. Ne gre zanikati surove sile, vendar se ta zdaj ravna po generičnem vodiču – sama akceleracija je postala razlog stagniranja. Ni vodila v preizpraševanje sistema, ker onstran površinskih glasbenih sprememb ne vključuje dejanskih vsebinskih tenzij, ki bi usmerjale nadaljnje spreminjanje.

Rejv pretekli petek je v nekdanji industrijski prostor pripeljal industrializirano vsebino. Produkcijsko na nivoju, z občinstvom, ki mu ne gre zanikati skupnega prisostvovanja individualni ekstazi in ki ni nostalgično po preteklih časih. Upamo si celo trditi, da imajo pojav za še vedno svež, takšen, ki jim daje energijo, čeprav širše gledano to zanj zaradi ozke stilske demarkacije in komercializacije ne velja več. A didžejski diktatorji, ki jim naglo podležemo v iskanju naslednjega hitrega in kolikor toliko zadovoljivega higha, bodo tudi v prihodnosti na naš račun nedvomno dobro poslovali.

Fotografija: Osebni arhiv