Gala Hala, Metelkova, 9. 8. 2017

Sredin koncert serialke Hrupnih večerov se je pričel v prijetnem duhu našim poslušalcem dobro poznane psihedelije domače pineapple pop zasedbe Persons from Porlock. Četverec je slabo uro preigraval skladbe s svojega prvega albuma, pa tudi novejše single. Vzdušje je bilo žurersko, Personsi so ponovno lepo uspeli razživeti publiko. Brez večjih odstopanj so odigrali svoje, kar je bilo, glede na njihovo dosedanjo koncertno kilometrino, že kar pričakovano. V svojem značilnem slogu so ob divje utripajočih barvnih lučeh čustva in melanholijo mešali s precejšnjo mero sarkazma. Tako so na primer občinstvo provocirali z večkrat neumestnim ponavljanjem uvoda v komad Slaher Flick, ki ga je nato vsakokrat presekala druga skladba. Kot bi se jim malce odpeljalo … Dodaten element, ki je pestril nastop so bile močno estetizirane video projekcije, večinoma sestavljene iz vintage posnetkov kamufliranih z intenzivnimi efekti. Žaganje električnih kitar ter glasno bobnanje so se dobro odrezali, bend je nastopil s sicer od občinstva nekoliko odtujeno držo, a svojo točko izpeljali suvereno.

Po premoru in preizkusu ozvočenja so kanadski Preoccupations, ki jih te mesece okupira svetovna turneja, svoj koncert otvorili s hitom Anxiety. Prikazali so se nam v epileptičnem soju divje utripajočih reflektorjev. Preoccupations so v Ljubljani nastopili že pred dvema letoma, takrat še pod imenom Viet Cong. Kljub spremembi imena pa zasedba še vedno ohranja značilni slog, vendar je vseeno treba poudariti, da so svoje koncertne sposobnosti od takrat precej izpilili ter se performativno bistveno nadgradili.

Začetek koncerta je deloval nežneje, nato pa se je napetost le stopnjevala. Morda bi lahko naslovili kar bipolarno glasbeno postrežbo, koncert je namreč konstantno nihal med poloma post-punka s primesmi sorodnih žanrov, kot sta new ali dark wave, ter nojza. Proti koncu dobre ure nastopa pa je s feedbacki, ki so jih pestrili divji bobnarski vložki suvereno prevladal slednji.

Začelo se je torej dokaj čisto, končalo pa skoraj hreščeče. Šumeče razvlečeni zaključki komadov so poslušalce mučili v suspenzu. Ko je že kazalo, da bo pesmi konec in je občinstvo začenjalo s ploskanjem, so se komadi še kar nadaljevali v iluzorno neskončnost. Preoccupations v živo svoje skladbe odigrajo precej jasno strukturirano, odstopanja od studijskih različic so prisotna zgolj občasno, predvsem seveda ob poudarkih in raztegovanju določenih segmentov ali drugih elementov komadov. Čustveno nabite bas linije Matta Flegela v kombinaciji z nekolikanj grenkobnimi globokimi vokali so nas zibale v melanholični trans, bliskanje reflektorjev pa je le še dodatno poudarjalo čustveno doživetje njihove glasbe in povečevalo absorpcijo težaškega žaganja.

Scott "Monty" Munro in Daniel Christiansen sta igranje električnih kitar suvereno izmenjavala s klaviaturskimi vložki. Njuni nevpadljivi prehodi so počasi preraščali v odločnejše harmonije. Uvodne skladbe so vključevale več sintetizatorskih linij, kasneje pa je v bogatem prepletu zvokov zavladalo močno šopanje kitar, podkrepljenih z bojevitim bobnanjem Mikea Wallacea. V večini so igrali komade s svojega prvenca, še najbolj pa je publiko razživela uspešnica March of Progress, skladba še iz obdobja Viet Conga. Odigrali so tudi čisto nov komad, odpet v dvoglasju, z zelo udarno in navdahnjeno družbenokritično vsebino. Nastopajoči so v tem sklepnem delu koncerta med publiko tudi podelili nekaj piv, kar je koncert le še dodatno podžgalo.

Tokratni nastop zasedbe pod novim imenom je vsekakor zadovoljil pričakovanja poslušalcev. Ovil nas je z značilno svežo, hladno atmosfero, s pravšnjo kombinacijo trajanja in intenzitete. Ko so odigrali kar je bilo načrtovano, so po bučnem aplavzu prizorišče zapustili kar skozi avditorij in tako svoj strnjen nastop, s katerim so pustili močan vtis, zaključili brez podaljškov.