Španski borci, 19. 11. 2016

Včerajšnji večer smo preživeli v družbi dveh kitaristov in dveh novih plošč. Zavod Sploh je tokrat združil cikla Zvokotok ter Confine Aperto in nam tako ponudil preplet klasične, eksperimentalne in improvizirane glasbe. Na koncertu sta se izmenjaje predstavljala Primož Sukič na akustični in električni kitari z efekti ter Domen Gnezda na električni kitari in efektih, za konec pa sta skupaj odigrala še en impro set.

Sukič, ki se je po študiju na ljubljanski Akademiji za glasbo izpopolnjeval v Darmstadtu pri Tilmanu Hoppstocku in v Bruslju pri ansamblu Ictus, je nastopil s štirimi kompozicijami izpod rok Fausta Romitellija, Clinta McCalluma, Uroša Rojka in Michaela Maierhofa. Deli slednjih dveh lahko slišimo tudi na njegovi novi plošči, naslovljeni Splitting po Maierhofovi skladbi Splitting 10. Tokrat nam je Sukič ponovno ponudil uvid v svoja raziskovanja kitarskih zvokov, ki so se sprva vrtela okrog ritmičnih elementov in razširjenih tehnik, nato pa slednje združila še s harmonskim poigravanjem. Kot ponavadi nas je prepričal z izjemno predanostjo in intenziteto igranja, a vseeno smo tokrat ostali bolj na površju in nismo imeli priložnosti uvida v ustvarjalčeve notranje vzgibe. Razloge za to gre verjetno iskati tudi v izboru programa, ki je bil v prvem delu zastavljen nekoliko študijsko – z usmeritvijo v gola raziskovanja zvoka in tehničnih zmožnosti inštrumenta, v drugem delu pa kvaziorgazmično in katarzično.

Drugo plat koncertnega večera je predstavljal ljubljanski kitarist Domen Gnezda, ki je šolanje zaključil na znanem kolidžu Berklee, giblje pa se predvsem v impro, jazzovskih in eksperimentalnih vodah. Predstavil nam je nadaljevanje svojega projekta Misnomer, ki ga je začel že leta 2011, s prvo spletno izdajo leta 2014. Če se je na prvi plošči posvečal bolj akustičnemu zvoku, smo bili tokrat popolnoma v objemu električne kitare in njenih zvočnih potencialov. Z uporabo efetkov in t.i. modularnega sistema efektov je Gnezda ustvarjal zvočne krajine, ki so temeljile tako na kompozicijah kot na improvizaciji. In če smo v Sukičevem naboru pripomočkov za igranje na kitaro lahko zasledili viledo, brivnik in še kaj, se je Gnezda posvetil le elektronski obdelavi. Pogosto je na »zamrznjeno« zvočno sliko dodajal različne drobce in s tem motivično razpršil skladbe. Njegova estetika pogosto temelji na zvočnem fragmentu, ki ga obdela, umesti v kompozicijo – dostikrat kot ogrodje skladbe -, nato pa na podoben način nadaljuje z drugim fragmentom.

Po izmenjavanju poustvarjalca in ustvarjalca sta glasbenika odigrala še kratek skupen impro set, ki se je valil preko raznoraznih tehnik in pristopov k igranju kitare. Med Sukičem, ki je s svojo glasnostjo in odrezavostjo pogosto vodil tok glasbe, in Gnezdo, ki je pristopal bolj zadržano in posledično kljubovalno ostajal v ozadju, se je ustvarila zanimiva dinamika. Ob tem je do izraza prišla ravno raznolikost karakterjev obeh glasbenikov.

Večer naj bi se glede na pričakovanja odvil v običajni maniri promo koncertov ob izdaji plošč, a se je odvrtel v nekoliko drugačni smeri. Pravzaprav je šlo za nekakšen "scenski" koncert. Performativnost le-tega se je odražala skozi bolj ali manj tekoče izmenjave, namreč izmenično osvetljevanje in zatemnitev ob prehodnih zvočnih kopelih, ki so nas spustile v zvoke, podobne vrvežu in bučanju s podzemnih železnic. Kljub rdeči niti izmenjevanja sodobnih klasičnih in bolj eksperimentalnih kompozicij je konceptu vseeno umanjkala večja poglobljenost in je zato, tako kot že nekaj tovrstnih domačih koncertov in konceptov, izzvenel kot rahlo podcenjevanje in banalizacija performativnega elementa. Sicer pa je koncert minil v znamenju obeleženja izdaje dveh novih zgoščenk, ki sta ju posnela odlična kitarista, za katera smo veseli, da ju lahko spremljamo na domačih odrih.