CUK Kino Šiška, 17. 5. 2016

Nemalokrat smo soočeni z idejami, ki so bolj ali manj aktualne glede na specifičen čas in prostor. Tisti, ki so nekoč prednjačili v prvih vrstah, tega ne počnejo nujno tudi danes in ravno koncert Psychic TV / PTV3 ter domače zasedbe Aikula, ki smo mu bili priča tokrat v komuni Kina Šiške, to popolnoma potrjuje. To samo po sebi sicer ni problematično, ker to še ne pomeni, da bo zato koncert apriori slab. To se zdi problematično zgolj z vidika, da so ob slavi tokratnih gostov pričakovanja takoj višja in zato posledično težje dosegljiva.

Pa gremo lepo po vrsti. Če gre verjeti promocijskemu besedilu na strani dogodka, so prvi nastopajoči, idrijska zasedba Aikula, pravzaprav nastopili na željo PTV3. To se zdi nadvse zanimivo, ker si zasedbi namreč niti ne delita pravih skupnih imenovalcev. Vsaj ne v zvoku.

Aikula sami sebe opisujejo kot alternativen band, ki se ukvarja s tematikami eksistencializma in hoje po svoji lastni poti. Vendar bo za nas označevalec ‘alternativen’ tukaj nekoliko preširok. Aikula so namreč povsem suvereno odigrali pač dosti ponavljajoč se skupek skladb umazanega garažnega rocka. In če nas na eksistencialne težave že ni opomnilo nič drugega, je za to med nastopom definitivno poskrbel vokalist s pitjem ustekleničenega vina.

Po krajši pavzi smo na odru lahko našli zaenkrat zadnjo verzijo nekdaj kontroverznih Psychic TV, PTV 3. Zakaj nekdaj kontroverznih? Gre namreč za zasedbo, ki je vse od leta 1981 soustvarjala sceno na več različnih prizoriščih. Genesis P-Orridge je glavni protagonist, okoli katerega se snuje zgodba Psychic TV. In razumeti jih je potrebno bolj kot potencial umetniškega projekta. Takega, ki naj bi se primarno ukvarjal s snemanjem videov, šele sekundarno pa z ustvarjanjem glasbe. Seveda tudi te funkcije variirajo glede na sodelujoče člane v specifičnem obdobju delovanja zasedbe.

Od osemdesetih let dalje so pomemben člen v produkciji avantgardne umetnosti. S tem ciljamo predvsem na vlogo Psychic TV kot pionirjev več umetniških smeri, če se lahko tako izrazimo. Nekoč so odpirali meje na področjih spogledovanja z eksperimentalno in noise glasbo ter si sprostili pot vse do acid housa. Pa okultizem, pornografija, aktivizem in pandrogenski projekt, ki ga je Genesis izvajal s svojo najdražjo Lady Jaye Breier P-Orridge. Pa še bi lahko naštevali.

Na tokratnem koncertu pa smo bili priča sicer dodelanemu nastopu, vendar nikakor ne vrednem označevalcev avantgardne umetnosti. Sicer se ne moremo pritoževati, saj nas njihove zadnje izdaje niso ravno vzburjale z inovativnimi pristopi, a vseeno bi si želeli videti kaj več. Čeravno odrska postavitev res ni bila v tradicionalnem duhu, saj je bilo mesto bobnarja tokrat prestavljeno ob stran, klasično mesto v ozadju pa je prevzel klaviaturist, se je repetitivna post-punkovska lajna žal vlekla iz komada v komad. Ponekod se je sicer srečala še s svojo nekoliko bolj plesno različico, a dlje od tega se ni odmaknila. Pomemben del njihovega nastopa naj bi bila tudi vizualna podoba, v ta namen namreč z njimi potuje posvečeni lučkar, vendar tudi sama osvetlitev ni bila nič posebnega. Morda so nekoliko izstopale vizualne projekcije na platnu v ozadju, vendar spet ne prav zares.

Sam bend sicer pravi, da odkar zopet ustvarjajo (kot PTV3), njihova osrednja dejavnost ni koncertiranje, temveč so se preusmerili v razstavljanje, pisanje knjig in predavanja na univerzah. Kar pa tudi že samo po sebi odgovori na problem ‘nič več predjnačenja v prvih vrstah’. Tisti, ki ne zmorejo več delati, učijo. Namreč, takoj ko se ustvarjalec odloči za projekte o lastni historičnosti, izgubi nit, ki bi ga še zmogla popeljati v polje aktualnega, ki ga še nosi prihodnost. PTV 3 so si tako pripravili le še lasten konec.

Glede na strukturno in (vsaj deloma) konceptualno bližino se kombinacija Aikule in Psychic TV / PTV3 na istem odru v istem večeru (kljub začetnim pomislekom) niti ne zdi več čudna. Aktualnost obojih se zdi nekoliko izgubljena, pričarajo pa nam lepe spomine.