Tolmin, Sotočje, 10. - 14. 7. 2013

Tudi letos smo se odpravili v goste k prijaznim Tolmincem, kjer se je na Sotočju odvil tretji festival Punk Rock Holiday. Ta postaja vsako leto bolje organiziran in zgledno programsko zasnovan. Prav tako kot lani smo lahko tudi na letošnjem festivalu videli skupine, ki niso tako odmevne kot NOFX in Bad Religion, obe sta nastopili prvo leto, pa vendar predstavljajo pomembno navezavo v zgodovini punk rocka in hardcora. Ali pa so pomemben in viden del novega zanosa punk rocka. Na festivalu, ki je trajal štiri dni, smo seveda videli tudi precej novih in mladih skupin. Če bi lahko za prej omenjeni skupini rekli, da lahko na festival privabita tako rekoč vsakega, ki je kdaj nastavljal ušesa punk rocku, pa je tako kot lani tudi letos organizatorska zasedba na oder povabila večinoma manjša imena; recimo jim srednjekategorniki. Seveda pri tej oznaki ne gre za nobeno zmanjševanje glasbenega pomena teh zasedb. Hočemo samo poudariti, da ta imena na festivale in v klube privabijo predvsem tiste, ki radi zakopljejo malo globlje pod površje punk rock scene.

V sredo, prvi dan festivala, se je zdelo, da bo vzdušje na glavnem odru bolj klavrno, vendar je prihod večera pred oder prinesel zavidljivo število pankrokerskih glav. Izraelski melodični pankrokerji Useless ID, ki v živo zvenijo precej bolj pristno, so začeli privabljati fene hitrih ritmov, ki so jih v še višjo prestavo prestavili hitri in tehnično podkovani Mute iz Quebeca. Sledili so jim ameriški Strike Anywhere, ki veljajo za enega najpomembnejših trenutnih punk rock/hardcore bendov. Politično ozaveščeni peterec iz Richmonda, ki je predstavil neverjetno prepričljiv nastop, je bil prvi glasbeni vrhunec prvega dneva festivala Punk Rock Holiday. Sledili so jim Anti-Flag iz Pittsburgha, ki so s svojimi politično obarvanimi besedili kljub slabšemu nastopu pripeljali evforično vzdušje v publiki na zavidljivo raven.

Tudi sicer je bilo vzdušje na glavnem odru vedno odlično. Pri tem gre zasluga tudi organizatorjem, ki pred oder niso postavili nadležne ograje, kar so mnogi izkoristili za bolj ali manj uspešne stejdždajve. K dobri neposredni interakciji med bendi in občinstvom so pripomogli tudi obzirni varnostniki na odru, ki so korektno opravljali svoje delo. Od četrtkovih nastopov, ki jih je večino časa spremljal dež, gre poleg Atlas Losing Grip in Swingin' Utters izpostaviti predvsem prvake crossover trasha, kultne Suicidal Tendencies na čelu z neutrudnim pevcem Mikeom Muirom, ki so z neverjetno lahkoto prikazali najboljši nastop dneva. Zaigrali so sicer manjše število komadov, ki pa so jih podaljševali s prostimi jamerskimi odhodi. Sledila jim je najvidnejša švedska punk rock zasedba Millencolin, ki je svojo prepoznavnost dosegla v devetdesetih. Četverec je verjetno edini od najvidnejših bendov festivala, ki je pripravil neverjetno slab in medel nastop. Brez kančka energije so spodbudili marsikoga, da je zapustil prizorišče.

Kar pa ne velja za petkova nastopa filadelfijskih The Menzingers in newyorških H2O. Prvi nedvomno spadajo med pomembnejše punk rock zasedbe zadnjega vala punk rocka, svoj prvi nastop na slovenskem odru pa so opravili z odliko. Zasedbi H2O, eni najvidnejših imen melodične hardcore/punk scene, pa seveda ni bilo treba storiti ničesar drugega, kot da zaigrajo svoje hite iz devetdesetih let pa tudi z leta 2008 izdanega comeback albuma "Nothing To Prove". Občinstvo jih je sprejelo odprtih rok ter z norenjem pod odrom in na njem. H2O so z mestoma slabšimi izvedbami komadov v živo prikazali soliden nastop, ki pa ga je na žalost pokvaril slabši zvok.

Omenimo še, da je festival Punk Rock Holiday letos velikemu številu domačih in tujih bendov omogočil predstavitev na manjšem odru na plaži ob sotočju, ki je bil večji in mnogo bolje zasnovan kot lani in predlani ter tudi odlično ozvočen. Kar precej skupin je dobro zagrabilo ponujeno priložnost, njihovi nastopi pa so spominjali tudi na klubske z večjo interakcijo med občinstvom in bendom. Med skupinami, ki so izstopale na odru na plaži, omenimo samo avstrijske Astpai, grške Despite Everything, belgijske Face The Fax in nizozemske Antillectual. Organizatorji so na manjši oder preselili tudi trboveljske Red Five Point Star, ki so se kot after party bend dobro izkazali s svojim dirty skajem. Na malem odru je nastopil tudi Duncan Redmonds, pevec in bobnar zasedbe Snuff.

Poleg pankerskih nergačev The Casualties in že omenjenih angleških pankrokerjev Snuff se je zadnji dan festivala najbolj pričakovalo nastop skupine Propagandhi, ki veljajo za eno od najpomembnejših in najvidnejših punk rock zasedb, brezkompromisnih v svojem delovanju ter zavezanih neodvisnosti in kritičnemu pogledu na svet. Propagandhi prihajajo iz kanadskega Winnipega, mnogi pa so na Punk Rock Holiday prišli prav zaradi njih. Struktura komadov, ki so jih Propagandhi izdali na zadnjih treh od svojih šestih albumov, je drugačna, bolj razmišljujoča, tehnično zapletena in seveda manj igriva kot na prvih treh, ki so skupino iz Winnipega zasidrali v srca ljubiteljev punk rock glasbe. Zato se ti komadi izkažejo za manj primerne za festivalsko žuranje, kar se je še posebej pokazalo ob redkih skokih skupine v skate punkersko melodična diskografska leta, ko se je publika razvnela in se spustila z vajeti. Približno dva tisoč obiskovalk in obiskovalcev je tako med novimi komadi večinoma spremljalo nastop z odprtimi ušesi in mirnim premikanjem glave. Vsekakor lahko rečemo, da so Propagandhi navdušili, saj so se predstavili kot neverjetno uigran in tehnično dovršen bend, ki dokazuje, da je z vsakim novim albumom bolj enoten in težko ustavljiv.

Za konec bi lahko izpostavili misel, da je Slovenija končno dobila zgleden kitarski festival, ki zna predstaviti zanimive bende. Če so z izjemo infrastrukturno pobratenega festivala Metaldays ostali večji slovenski festivali vsakoletna vaja v izumljanju povprečnosti, se je Punk Rock Holiday v zgolj treh letih prebil do točke, ko ga lahko označimo za enega najboljših evropskih festivalov v svojem žanru. V krogu več sto kilometrov težko najdemo festival, ki bi bil žanrsko bolj profiliran in ki bi ponujal zanimivejši nabor bendov ter ob tem obiskovalkam in obiskovalcem ponudil poslušanje bendov na tako idilični lokaciji.

Držalo bo tudi, da bomo festivalu v prihodnje težko rekli slovenski. Ob izredno slabi podpori domačega dela punk rock scene je odstotek tistih iz drugih evropskih držav namreč vsako leto višji. Letos je bilo obiskovalk in obiskovalcev iz drugih držav tako že več kot dve tretjini. Kar je jasno vidno po feedbacku, ki ga dobijo manj znani, a še kako aktualni bendi. To je razumljivo, saj celotna Evropa premore večjo kritično maso, ko gre za prepoznavanje punk rock bendov, ki so prišli v ospredje v minulih letih. Tako so predvsem tuji obiskovalci rešili festival pred padcem v hude rdeče številke. Zasluge gre seveda pripisati tudi neutrudni organizatorski ekipi, ki je s proračunskimi akrobacijami in tehničnimi improvizacijami ob pomoči prijateljev zagotovila, da se je festival izpeljal v kar najboljši možni obliki in brez spodrsljajev. Organizatorska ekipa Punk Rock Holidaya zato obljublja, da bo festival izpeljala tudi prihodnje leto.