Narodni dom Maribor, 7. 2. 2015

Dunajskemu triu Radian je ob koncu devetdesetih med redkimi uspelo suvereno prežemanje sodobnega, digitalnega, elektronskega zvočnega miljéja s (post)rockersko izkušnjo, iz katerega so stkali prepoznavno zvočno govorico. V njej smo razbirali različne odtenke  sodobne elektronske - plesne in manj plesne - glasbe, spojene z izkušnjami elektroakustične improvizirane glasbe in dekonstrukcijo rocka v devetdesetih skozi estetiko post rocka. Zato ne čudi, da jih je kmalu pod svoje okrilje vzela znana ameriška založba Thrill Jockey ter producent John McEntire iz bratskih Tortoise. Pri njej so leta 2009 povili svojo zadnjo ploščo 'Chimeric' v postavi Martin Brandlmayr- bobni, tolkala John Norman- bas in Stefan Nemeth- kitara, elektronika. Zasedba je svoj prvi koncert turneje odigrala v Kinu Šiška. Kmalu zatem je Nemeth skupino zapustil in kasneje ustanovil zasedbo Innode, s katero se je spustil v izrazitejšo dekonstrukcijo ritma znotraj spoja elektronike in rocka, ki ga je v živo predstavil lani na festivalu Sonica. Pravzaprav o Radian nismo slišali skoraj nič, dokler se ni zasedbi pridružil kitarist Martin Siewert, s tem pa je bilo predvsem jasno, da se bo zvočna podoba zasedbe definitivno spremenila. Siewert je stari znanec zasedbe, nenazadnje je s tolkalcem Brandlmayerjem sodeloval že v akustičnem triu Trapist, Radianom sorodni zasedbi, ki pa je izraziteje temeljila na improvizaciji. Slednja je v popolno kontrolo nad zvočno materijo vstopila že na albumu 'Chimeric', ki je v proces njegovega ustvarjanja vnesla elemente improvizacije in nepredvidljivosti, ki pa ju kljub vsemu nato podredi popolni kontroli, ki se nato imenitno uteleša v odrski izvedbi. Novi Radian na odru ta modus operandi ohranjajo, a ga razpirajo. Nova zasedba je na lanskem albumu 'Radian Versus Howe Gelb', sodelovanjem z Howejem Gelbom v te strukture že spustila sicer členjeno pesem, improvizacijo pa preko skupnega koncerta z avstralskimi The Necks na lanskoletnem festivalu Musikprotokoll v Gradcu. 

Radian so tokrat nastopili pred približno štirideset-glavo publiko v kletnih prostorih Narodnega doma v Mariboru. Svoj raztelešen in oster groove, razpet med intenzivnostjo zvoka, šuma in tišine so odlično nadgradili z veščim vpenjanjem zvena. Njihovo novo zvočno toplino pa je imenitno nadgradila intimna natura majhnega prizorišča. Njihovega fokusa, ki je na odru še vedno izjemen, ni spodkopalo niti dejstvo, da jim je na poti iz Dunaja v Maribor zgorel eden izmed dveh avtomobilov. Ob njihovem zadnjem gostovanju v Ljubljani sem v Delu zapisal: 'Ravno absolutna podvrženost kontroli nad zvočno materijo v kontekstu živega nastopa pa, absurdno poraja presežek v godbi Radian, saj se le ta postavlja kot svojstven ideal, ki ga nikakor ni moč doseči, v teh luknjah, razporkih pa tli vsa izjemna moč pričujoče glasbe, ki jo Radian lahko (in so tudi jo) utelesijo le na odru ob živem izvajanju …'. Slednje v novem ustvarjanju drži le do te mere, da so luknje zapolnile rahle nepredvidljivosti, ki skozi delno razprtost njihovih prej izrazitejših hermetičnih nastavkov godbo delajo bolj robustno, na momente bolj vzhičeno, predvsem pa manj klinično in hladno. In če ta gradi napetost ravno skozi skrajno kontrolo, se ob vpetosti zvoka v prostor ta nadgradi v lastni razgradnji. V igro členjenega, razpršenega bobnarskega ritma, ponavljajočega basovskega pulza, ki ga tvorijo zdaj zgolj občasni elektronski šumi, sinusi, premolki ter dinamično rezki vdori hrupa, so tokrat vstopili tudi bolj zveneči in ekspresivni kitarski akordi, ki so glasbi občasno podelili bolj emotiven značaj.

Siewertova kitara, podprta s številnimi efekti poleg efektivnih šumov in hrupov v glasbo namreč vnaša pretanjene in krhke melodije, nekje med Ryjem Cooderjem in Neilom Youngom, tvori amtosferske krajine in vznesene rokerske vrtince. Nromanov bas je še vedno okleščen, v osnovi dubovski, raztelešen med ritmom in šumom, kot Brandlmayr, ki občasno ob podpori vnaprej psnetih zvokov še vedno tvori mikroskopski groove. Radian so tokrat v tenzijo med tonom, šumom, ritmom in tišino vpeljali več ekspresivnosti, razprli prostor bolj klasičnemu hrupnemu rocku na eni in elegičnemu folku na drugi strani, pri tem pa ohranili svoje glavne značilnosti. V tem pa leži tudi glavni obet njihovega prihodnjega ustvarjanja. 

Za konec pa le še tole: edina hiba koncerta je bilo njegovo oglaševanje, ki ga pravzaprav ni bilo. Ker se v mariborskem Narodnem domu obeta še odlična serija koncertov vse tja do pozne pomladi, naj vas opomnim vsaj na prihajajoče koncerte zasedb Polar Bear, Sex Mob in Joshua Abrams Natural Information Society.