Tilburg, Nizozmska, spletni prenos v živo, 16.–18. 4. 2021

Pretekli vikend se je odvila spletna različica festivala Roadburn: Roadburn Redux. Gre za enega vodilnih festivalov podtalne godbe na svetu, ki se tako kot Le Guess Who?, še en izjemen festival eksperimentalne glasbe, dogaja na nizozemskih tleh. Začetki festivala segajo v leto 1999, sama ideja o takrat še stoner rock dogodku pa se je razvila iz glasbenega bloga, ki sta ga pisala Jurgen van den Brand in Walter Hoeijmakers. Poleg publicistke Becky Laverty, slednji še danes velja za enega glavnih organizatorjev.

Festival Roadburn kljub svetovni prepoznavnosti ohranja butično velikost, kar je do letos za občinstvo pomenilo precejšnjo ekskluzivo, saj so vstopnice pošle tudi v zgolj nekaj urah. Letošnja zastonjska spletna edicija je tukaj naredila radikalen rez, festival, vsebinsko prav nič okrnjen, pa je bil končno na ogled prav vsakemu, ki si do zdaj tako ali drugače ni mogel privoščiti obiska.
Na začetku je bilo sicer mišljeno, da se bo festival v okrnjeni obliki v živo odvil vsaj za domačine, a na koncu se zaradi še vedno trajajočih ukrepov za zajezitev koronavirusa tudi to ni izšlo. A na dogodku vseeno ni manjkalo živih momentov, saj je poleg vnaprej posnetih setov, dokumentarcev, avdio in video premier platforma Roadburn Redux ponujala tudi intervjuje in koncerte v živo, ki so se odvijali na starem dobrem prizorišču 013 v Tilburgu. Pozabiti pa ne smemo niti na vsakodnevni afterparty The Pit Stop, ki se je odvijal v spletnem okolju Bramble, kjer se je lahko obiskovalec z vključeno kamero in mikrofonom s tipkovnico premikal po raznih sobanah in spoznaval soudeležence festivala.

Festival se je kot običajno odvil sredi aprila in trajal od četrtka, 15. aprila, do nedelje, 18. aprila. In čeravno nas je četrtkova video dobrodošlica Walterja in Becky skušala pomiriti, da nas tokrat nima biti kaj strah, da bi kaj zamudili, saj si bomo vse vsebine lahko ogledali še do torka, se je kaj kmalu izkazalo, da spletna verzija festivala ni nič bolj prizanesljiva do obiskovalca. Program je bil od petka do nedelje kompletno zabasan od poldneva pa vsaj do polnoči, v soboto celo do dveh ponoči, dogodki pa so bili nanizani tako, da si obiskovalec ni mogel vedno ogledati enega za drugim, pač pa je moral med njimi izbirati. Zamujeno je lahko nadoknadil ali ponoči ali dopoldan naslednji dan, kar je pomenilo, da če si je hotel ogledati prav vse vsebine, mu je ostalo komaj kaj časa za kosilo. Kdo pa ima toliko koncentracije? 

A kako bolje približati izkušnjo Roadburna kot ravno z nasičeno ponudbo izvrstnih glasbenih del, s čimer se obiskovalca prisili v predhodno izobrazbo, pripravo na sam festival, kar obiskovalcu omogoči, da odnese s seboj kar se da najboljšo verzijo festivala. To nas pripelje do še enega izjemnega aspekta tega festivala, njegovih obiskovalcev - Roadburners. Če so metalske publike že tako ali tako znane po izjemnem podpiranju scene, gredo Roadburners še korak dlje. V Sloveniji bi jih morda lahko primerjali s Sajetniki, brez katerih Sajeta ne bi obstajala, a zopet lahko zatrdimo, da gredo Roadburners še dlje. To so ljudje, ki si vzamejo dopust, da si lahko v miru ogledajo spletno verzijo festivala; to so ljudje, ki jih ni treba prositi za donacijo, saj je to prva stvar, ki jo naredijo, ko se priklopijo na stran, in donirajo festivalu, prizorišču ter posameznim glasbenikom, seveda vsak po svojih zmožnostih. Prepletenost odnosov med organizatorji, glasbeniki in obiskovalci je velikanska, predvsem ker ti odnosi ne obstajajo zgolj med potekom festivala, pač pa se razvijajo tekom celega leta, zlasti na spletu, v Facebook skupini Roadburners, kjer se tkejo razni pogovori med Walterjem, Becky, glasbeniki in glasbenimi navdušenci. V bistvu bi lahko rekli, da se je festival Roadburn s časom preoblikoval v veliko družino.

Kot smo že omenili, je Roadburn Redux gostil širok nabor glasbenikov in njih projektov. V žanrskih terminih to pomeni psihedeličen rock, stoner, fusion, progressive rock, experimental, jazz, darkwave, post punk, black metal, doom metal, death metal, sludge, grindcore, folk, drone itd. Če omenimo zgolj nekaj izstopajočih imen: Inter Arma je postregla z izjemnim videom priredb, od Neila Younga do Venom, one man band The Devil’s Trade je presenetil z madžarskim doom folkom, zasedba GOLD je odigrala enega bolj boleče lepih setov This Shame Should Not Be Mine, Regarde Les Hommes Tomber so poskrbeli za enega intenzivnejših nastopov, Anna von Hausswolff je predstavila svojo novo zasedbo BADA, Neptunian Maximalism so odigrali odličen set, Aaron Turner izjemno solo kompozicijo. Verjetno ni potrebno posebej dodati, da je v večini primerov šlo za sete, ustvarjene prav za to priložnost. 

Ena izmed založb, ki se je tokrat konkretneje predstavila, je bila Pelagic Records, izmed njenih varovancev pa so nastopili SOM, Johan G. Wither, Briqueville, The Ocean, Oslo Tapes, Year of No Light, Blessings, LLNN, Psychonaut, Sâver, Crown, Lustmord & Karin Park. S krajšimi videi so navdušili Mizmor, Primitive Man, Knoll, Gallops, Hante., Big Brave, Body Void, Jonathan Hultén, Midwife in seveda še mnogi drugi, ki jim zdaj delamo krivico, ker jih ne omenimo.

Produkcijsko gledano festivalu ne moremo prav ničesar očitati, video prenosi so bili spolirani do zadnjega detajla, redkokdaj je prišlo do tehničnih težav, vsebinsko ravno tako ne, saj niso umanjkali niti siceršnji bonbončki festivala, kot so seti presenečenja. Za mnoge je bila spletna različica celo boljša od tiste v živo, saj ni vključevala visokih Nizozemcev v prvih vrstah in gneče pred šankom. Zatorej nam ne preostane drugega, kot da zaključimo z mislijo, ki se je tekom dogodka največkrat pojavila v skupnem chatu, to je, da nihče izmed obiskovalcev ni velik ljubitelj live streamov, a da je ekipi Roadburn Reduxa vseeno uspelo ustvariti izjemno prepričljivo verzijo festivala.