Cikel Confine Aperto, Menza pri Koritu, 17. 6. 2012

Včeraj se je v Menzi pri Koritu, ki je bila tokrat tudi soorganizator dogodka, zgodil verjetno zadnji koncert te sezone cikla koncertov Confine Aperto, ki jih že vrsto let zapored organizira zavod Sploh in ki smo jih na valovih Radia Študent že velikokrat recenzirali. Cikel je že davno postal emblem za kvalitetne in pogosto izredne dogodke na področju improviziranih in eksperimentalnih glasb. Včeraj pa se je, kot po nekakšni naravni nuji, po dolgem času zgodil malce bolj povprečen večer tovrstnih vsebin.

Nastopila je madžarsko-angleška naveza Rubik.Erno.Quintet ter kitajski saksofonist in elektronik Li Tieqiao, ki je večer tudi otvoril. Med doma narejenimi elektronskimi napravami je prednjačil nekakšen senzor za svetlobo, ki je z raznimi lučkami in laserji aktiviral podobno, kot smo lani na festivalu Osebno-Kolektivno videli početi Ivana Palackyja. S tem je generiral nekakšen tereminski efekt, podobno kontroliran z oddaljevanjem in približevanjem. Že od vsega začetka pa je imel prižgan delay pedal, torej efekt za odmev, ter ga na najbolj generični nastavitvi konstantnega stereo podvajanja ohranjal skoraj celoten koncert. Tako smo bili priča tipični zvočni tapiseriji, ki pogoltne vse, kar se vanjo vnese in poenoti v banalni mehanski odmev – tisočkrat slišani učinek, ki je za marsikatere ljubitelje elektro-akustičnih glasb postal že prava mora. Še posebej, kadar je uporabljen kot kompenzacija za pomanjkanje idej. In tukaj smo pri drugem problemu Tieqiaovega nastopa. V prvem, elektronsko naravnanem delu nastopa ni bilo v njegovi igri zaznati ničesar drugega kot serije trivialnih gibov in gest, ki so se iztekle v prav tako  trivialno serijo zvokov. Banalne geste so lahko sicer tudi zelo zanimive, a morajo verjetno vsebovati presežek vsaj na kakem drugem področju – energiji, čudaškosti, glasnosti ali še čem drugem. Tieiqiao pa je k temu, po slišanem in videnem sodeč, pristopal povsem nereflektirano. Ob napol resnem pristopu je tako v končni fazi izpadlo, da se pač malo igra z napravami, ki jih ima na mizi.

Stvari se niso izboljšale niti, ko je prešel na nekakšno flavto z ustnikom in saksofon. Vseprisotni delay je ostajal, elektronske zvoke pa je zamenjalo precej osladno ubiranje melodij, presekanih z nekaj vdori rohnenja in razširjenih tehnik. Na tej točki je že bilo jasno, da vse skupaj ne deluje najbolje, opaziti pa je bilo tudi rahlo zmedenost samega performerja. Tieqiao se je poslužil pristopa, ki bi mu z ozirom na podobne dogodke lahko tudi rekli „pokaži, kaj imaš“.  Njegov koncert bi težko označili kot posebej zavzet in pozoren – bolj je prevladal občutek, da želi narediti vtis na publiko in to v nobenem primeru ni dobra izhodiščna točka za solo nastop.

Po krajši pavzi so na glavni oder stopili Rubik.Erno.Quintet pod vodstvom pianista, skladatelja in še česa, Erna Rubika. Zasedba, ki jo poleg njega sestavljajo še kontrabasist oz. električni basist, bobnar, laptop elektronik v živo ter saksofonist, se vpisuje v neko specifično koncepcijo sodobnega jazza. Le-ta je ponavadi rezultat veščih, pogosto tudi akademsko izobraženih, glasbenikov, ki imajo poleg poznavanja sodobnih tokov jazza izkušnje z ali pa vsaj zanimanje za svobodno improvizirane godbe in elektro-akustične odvode. V tem duhu se je zgodil tudi njihov včerajšnji nastop. Vendar smo namesto napovedanih kompozicij Erna Rubika, ki stojijo točno na omenjenih presečiščih, dobili tri podaljšane kose kolektivnega improviziranja. Le-to se je v retrospektivi izkazalo kot morda rahlo neposrečena odločitev.

Koncert so začeli v značilni pritajeni maniri medsebojnega improvizacijskega iskanja, mikro-zvokov in mikro-korakov, ki pa jim je manjkalo nekoliko več odločnosti in ostrine. Tako so takšni deli, ki jih je bilo znotraj loka celotnega koncerta kar nekaj, služili predvsem kot uvodi v zvočno bolj robate, nasičene in tudi žanrsko prepoznavne dele. V teh so se Rubik.Erno.Quintet zdeli bolj domači, sproščeni in zagnani – bili pa so tudi bolj drzni glede timinga in iskrivih odločitev. Vendar je tudi tukaj umanjkal nek resnejši naboj, ogenj oz. suvereno stanje za vsakim povzročenim zvokom. Najprepričljivejši so bili tako v nekakšnih vmesnih stanjih, ko jim je uspelo kombinirati iščočo kvaliteto bolj razredčenih momentov s fascinantno čudnostjo vzcvetov posameznih instrumentalistov. V tem so izstopali predvsem nadomestni bobnar, ki je uletel v zadnjem trenutku in se nam je zato njegovo ime izmuznilo, saksofonist Lawrence Williams in elektronik Bálint Bolcsó. V celoti pa je prevladal vtis, da niso vsi člani zasedbe enako predani tovrstnemu svobodno improviziranem pristopu, zato bi bilo morda bolje, če bi jim smernice določala neka močnejša vizija – verjetno kar eklektične kompozicije Rubika Erna, ki jih ponavadi izvajajo.