Menza pri koritu, 14. 6. 2013

V Menzi pri koritu sta nastopila dva avstrijska benda, Runes in NA, ki prihajata iz Gradca. Njuna skupna točka je bila, da se odklanjata od ustaljenih glasbenih smernic in se podajata v samosvoje glasbeno izražanje. V osnovi se oba oklepata rokerskega izrazja, pa čeprav Runes vključujeta kitarski zvok le za vzorec. Znotraj rokerske hrbtenice je bilo mogoče slišati pankovske izbruhe, obenem pa tudi počasno stonersko zapohanost. K večplastnosti glasbene usmerjenosti so prispevali še freejazzovski vzorci in pa hipijevska atmosferika. A ker sta nastopala dva neprepoznavna benda, je Menza pri koritu kljub polni in poletno razigrani Metelkovi samevala, koncerta se je namreč udeležilo le za vzorec obiskovalcev.

Prvi je nastopil dvojec NA, ki pa je imel tehnične težave z ozvočenjem, tako da je njun koncert vseboval zgolj nekaj pesmi, preden sta ga prehitro in brez besed zaključila. Škoda, saj sta  pokazala zadosti zanimivih vzorcev hrupa in melodike, pri čemer je pozornost nase vlekel chapman stick, inštrument, ki združuje bas in kitaro, po načinu igranja pa kaj hitro spominja na klavir. Z njim je mogoče igrati tako basovske linije kot melodije in akorde, in to simultano, saj se ponavadi z eno roko igra po basovskih, z drugo pa po višjih strunah. NA sta na svojem nastopu ustvarjala hrupno gomazeč zvok, ki je počasi in vztrajno valovil in polnil prostor, znotraj katerega je bilo zaznati polifonično melodično igranje. Ti hrupni in distorzirani zvočni vzorci, ki so se lenobno širili skozi svojo večplastnost, so bili slišati kot zapohana stonerska psihedelija, znotraj katere je bobnar vseskozi podajal močne in nadvse razgibane ritme. A kot rečeno, je imel dvojec tehnične težave z ozvočenjem, saj ni deloval eden od ojačevalcev. Zato nismo mogli slišati, kako bi njuna glasba v resnici zvenela, bend pa je po nekaj pesmih zaključil svoj nastop.

Kot druga sta nastopila Runes, ki poleg bobna in vokala v svoj zvok vpeljujeta še elektroniko in občasno tudi kitaro. Če sta se NA gibala v dokaj usmerjenem zvočnem okolju hrupne stonerske psihedelije, sta Runes vseskozi nihala v svoji žanrski raznolikosti. Njun pankovski začetek se je namreč ob elektronskih vzorcih, ki jih je podajal bobnar, spremenil v počasen in atmosferski zvok, ki je ob pevkinem vokalu spominjal na hipijevske sanjače in gozdne palčke. A ta milozvočnost je bila varljiva, saj je hitro pokazala zobe v zvočnem zasuku v nervozno noisersko odrezavost. Pri tem je pevka z vreščeče glasnim vokalom bolj kot besedila poslušalcem podajala različna razpoloženjska stanja. Pri tem sta z bobnarjem posegala po freejazzovskih prijemih, ki so sovpadali s hrupno estetiko. Njuno glasbo je bilo razumeti kot kolaž razpoloženjskih stanj, ki tako kot pri psihotiku niha in ima nagle vzpone in padce. A znotraj teh nihanj je bilo zaznati premalo osmišljanj zvoka, ki je zvenel precej linearno in oddaljeno od publike. Tako sta bila Runes, kljub temu da sta žanrsko raznolika, slišati preveč monotono, brez nadgrajevanja zvočnih nians. Njun nastop je zato kljub siloviti hrupnosti izzvenel kot koncert, ki si ga bomo težko zapomnili za daljši čas.

V petek smo bili deležni koncertnega večera, ki je ponudil bende, ki prihajajo iz naše soseščine in se jih je zaradi njihove zvočne raznolikosti splačalo preveriti v živo. A na žalost sta NA doživela hladen tuš v obliki tehničnih težav, Runes pa sta kljub zvočni raznolikosti pokazala premalo prepričljivosti v osmišljanju svojega zvoka. Ob tem se spomnimo Klitona Bozga, nogometaša NK Maribor, ki je rekel: „Ova noč nije bila moj dan."