Zagreb, Tvornica kulture, 13.7.2017

foto: Leonora Bedić

Tokratni koncert alternativne plati folk in country glasbe smo si privoščili na terenu sosednje Hrvaške, zagrebško Tvornico kulture je namreč obiskal ameriški alt-country kantavtor Ryan Adams. Za to priložnost ni razgaljal svojega edinstvenega pogleda na ploščo 1989 pop zvezdnice Taylor Swift, s predelavo katere se je pred dvema letoma prikazal širšemu občinstvu. Adams se je za koncert - pravilno - raje posvetil lastnim stvaritvam, ki so v dolgoletni karieri zaživele tudi v srcih tokratne hrvaško-slovenske publike. Vendar so žalostinke s klasičnih zgodnjih albumov tokrat zamenjale novejše stvaritve. Temeljno vprašanje bi se torej lahko glasilo: ali je takšna odločitev občinstvo vseeno pripeljala do evforičnega zaključka? 

A še pred večernim nažiganjem so dvorano z odra ogrevali zvoki akustične esence. Kot predskupina je nastopila bivša manekenka, sedaj kantavtorica folkovskega foha Karen Elson, ki je z manjšo podporno zasedbo predstavila tako svoj starejši material s prvenca The Ghost Who Walks kot tudi novejše skladbe z albuma Double Roses. Po dvorani so odmevali prijetni harfistični glisandi, violinski motivi in močan, a nežen glas glavne protagonistke. Sicer pa je bilo takoj moč zaznati tudi težave, v katerih so se znašle njene prijetne balade. Slabo ozvočenje in neprimerna glasnost monotone kitare sta skvarila pričakovano prijetno vzdušje, vsak zabrenkan akord je ostale inštrumente zakril pod odejo ostrih frekvenc. Skoraj vsaka v studijski izvedbi prijetna skladba je tako, vsaj kar zadeva zvočnost, v live različici razočarala.

Karen Elson je set sicer zaključila s kopico navdušenja in aplavza s strani občinstva, a tudi šumeči zvok ploskanja ni dal občutka, da je nastop pripeljal do resnično zadovoljivega konca. Najverjetneje bo za pravično oceno treba počakati na boljše zvočne razmere, ki ne bodo tako moteče, da bi celo povozile možnosti kritike odrske prezence, glasbenega izraza ali celostnega doživetja sicer zelo solidnih skladbic te talentirane angleške kantavtorice.

Tvornica se je nato počasi polnila ob spremljavi očitne Adamsove osebne metalske playliste. Ryan Adams je v spremstvu sedanje spremljevalne skupine prikorakal točno ob napovedani uri. Spremljevalna zasedba sicer ni bila blizu talentu in prefinjenemu igranju znanih starih Adamsovovih pomočnikov The Cardinals, a že ob uvodni Gimme Something Good je bilo jasno, da so glasbeniki dovolj čutni v svojem igranju, da duše zasedbe The Cardinals ne bomo pogrešali. Sicer pa je tu pomembno omeniti še, da se Ryan Adams očitno umika od tipične country estetike. Tistega, kar je kazal z albumi in nastopi s The Cardinals, ni več slišati na novejših studijskih posnetkih pa tudi ne na tokratnem koncertu. Akustične zvoke inštrumentov, mehkejša tolkala in odmevne slide kitare so zamenjali ostrejši zvoki nove podobe Adamsovega heartland rocka.

Tako je sedaj Adams vsaj v aranžmajski podobi veliko bolj energičen. Nažigaško obzidje zdaj vsako njegovo spevno žalostinko popelje v novo dimenzijo. S klasično skladbico When The Stars Go Blue se nam je denimo jasno razkrila strategija novih aranžmajev, znotraj katerih repetitivni ritmi ter temnejši zvoki basa in klaviatur ustvarijo novo podobo, vseeno pa delujejo dovolj znano, da občinstvo še lahko poda vokalno podporo besedilom.

A očitno Ryan Adams tudi ni zares potreboval vokalne podpore, v dolgoletni karieri namreč ostaja vselej na vrhuncu svojih vokalnih sposobnosti. Ob mirnejših predelih balad je slišati tako delikatnost kot čutnost njegovih glasilk, vse do ostre agresije, kakršno je pevec prikazal ob nasilnejših crescendih repertoarja. In ko ravno omenjamo repertoar, je zanimivo dodati, da je bil ta tipičen za kantavtorjevo znano brezbrižnost. Ryan Adams vselej deluje pravilno po načelih rockerskega nastopa. Dela in ustvarja le tisto, kar mu je najbolj po duši. Večerni set se je tako morda komu zdel prenapolnjen z novejšim materialom oziroma izpraznjen klasičnih Adamsovih skladbic. Ne glede na takšno razmerje odigranih skladb pa sta strateško postavljen oldie ter crowdpleaserski zaključni del koncerta delovala dovolj močno, da je občinstvo ne glede na novejše heartland koračnice dvorano zapustilo z očitnim občutkom zadovoljstva.