Cankarjev dom, Gallusova dvorana, 10. 5. 2017

Na razpolovišču tedna smo imeli v veliki dvorani Cankarjevega doma možnost prisluhniti »zlatemu glasu Afrike«, kot malijskega griota Salifa Keito radi označujejo glasbeni kolumnisti. Ta je v spremstvu sedemčlanske zasedbe kljub februarski koncertni odpovedi v Ljubljanski kotlini že četrtič zbral navdušence iz širše okolice, ki so skoraj docela zapolnili prostor parterja in prvega balkona. Večer je otvoril govor organizatorja dogodka, ki se je zbrani publiki zahvalil za podporo, jo nekoliko pocukral z »mi tukaj smo edini, ki obiskujemo koncerte afriške glasbe«, hkrati pa povabil na tematsko soroden festival Druga godba, ki se bo zgodil konec maja.

Zven prodornega glasu sta v tokratni zasedbi vokalno in plesno dopolnjevali pevki Bah Kouyate in Aminata Dante, inštrumentarij pa so obogatili Djessou Mory Kante na kitari, Harounah Samake na kori, Molobaly Kone na bateriji in tehničar Abou Cisse, ki je prožil zvočne podlage.

Za namene promocije so mediji v prvi vrsti predstavli zgodovino tokratnega gosta, ki jo je zaradi albinizma zaznamovala diskriminatorna tradicija podsaharske Afrike, ki osebe s tovrstno genetsko okvaro pogosto preganja ali pa celo izrablja za namene črne magije. V rodnem Maliju so mu bila tako zaradi svetle polti v življenju zaprta mnoga vrata in onemogočen uspeh v domači skupnosti.

Za luč na koncu tunela in svetovno glasbeno prepoznavnost je poskrbel distinktiven glas, zaradi česar njegova zgodba na prvi pogled deluje bestsellersko - hitro bi ga lahko proglasili za še eno od PR-ovsko močnih, a estetsko prodanih duš glasbenega tržišča. Sredina realnost pa je bila ravno nasprotna, saj se nam je njegova odrska pojava predstavila v popolnoma drugačni luči.

Kljub blišču svetlikajočega se suknjiča, zlatega lanca in sončnih očal se nastop ni vrtel le okoli njega. Ne glede na dejstvo, da je za večinsko publiko najverjetneje predstavljal poglavitno atrakcijo večera, se je položaja špice koncertne kompozicije večinoma ogibal in se tako velikokrat skromno umaknil v ozadje. S tem je pozornosti publike izpostavljal svoje spremljevalce, ki jih je tekom koncerta tudi poimensko predstavil, prav tako pa dobrosrčno in brez zadržkov pohvalil talente prav vsakega od njih. Na odru so bili po njegovih besedah sami virtuozi, kljub temu, da to povečini najverjetneje niso bili. Tako je Salif bolj kot hlad zvezdnika oddajal toplino botra, s katero je skrbel za člane odrske skupnosti, kar ga je oddaljevalo od njegovih mladostnih slabih izkušenj.

Iz odra je izžarevala preprostost, takista pa je bila tudi dramska zasnova koncerta. Uvod je bil miren, spokojnost pa se je po kakšnih petnajstih minutah razblinila s prvimi plesnimi gibi in spremljajočimi širokimi nasmehi nastopajočih. Popolna razbremenitev se je zgodila šele, ko se je z okornim zibanjem ostalim izvajalcem pridružil še Keita in nam s tem dal vedeti, da je ogrevalnega dela konec. Tega je nasledil venček jamov na prepoznavne napeve od Yamora do tudi še neslišanih materialov.

Kljub čustveno nabiti diskografiji je bilo iz pogledov nastopajočih moč razbrati, da nekaj ni povsem v redu. Za Keitine koncerte namreč velja navada, da ljudi dvigne z riti, in to v še tako finih dvoranah sveta. Takega odobravanja mu razen parih pomigov z glavo od »po domače« zagrenjene publike ni uspelo vzbuditi, in šele ko se je Salif sam nenadoma postavil na kolena in publiko prosil, naj vstane in zapleše, so ubogljivi slušatelji vstali iz foteljev. Na oder je ob komadu Africa prihrumelo kar nekaj temnopoltih podpornikov, ki so razumeli Salifovo poanto. Ostale goste je moral na oder iz prve vrste fizično povleči kar sam.

Lahko le ugibamo, kaj je šlo tokrat narobe. Je bila kriva severnjaška zadrtost, morda Salifova neenergetičnost in na trenutke celo vidna utrujenost? Mogoče je bilo neprimerno koncertno prizorišče, ki od gledalcev ne zahteva nikakršnega aganžmaja, ali pa celo vnaprej posneti playbacki, ki so omejevali prilagajanje glasbene ekipe zeitgeistu trenutka in geografske širine.

Končnega odgovora na to vprašanje ne poznamo, skoraj gotovi pa smo lahko, da pop z afriške celine od poslušalca terja več vključevanja kot klasična glasba ali državne proslave, ki jim je prilagojen prostor Gallusove dvorane. Tako trčimo ob problematiko prostora, saj je vprašljivo, če je ta gostom omogočal dovolj stika z udobno zleknjeno publiko. Ali se dogodek morda ne bi konceptualno mnogo bolje zlil s prizoriščem Kina Šiška ali z letnim vrtom Gala Hale, katerih prostor in običajno publika vseno dopuščata nekaj več osebnega stika, lahko le ugibamo.

Ali so organizatorji in predvsem obiskovalci res verjeli, da je Keitino glasbeno estetiko mogoče doživeti plastično izven konteksta plesa in medčloveškega stika? Akt Salifa Keite poskuša preseči ravno te meje med ljudmi, obsedenimi z družbenimi predsodki, ki so tako močno zaznamovali njegovo življenje, zabrisane ločnice med obiskovalci in nastopajočim pa izrabiti kot orodje za povečanje družbene enakovrednosti.

Da to ni le blodnja recenzenta, nam dokazujejo tudi Salifove misli v intervjuju za Afropop Worldwide: »Whatever is yours is mine, whatever is mine is mine. There’s too much of that right now. That is not good.« Z egoizmom in požrešnostjo kulture osebnega lastninjenja, hkrati pa mišljenjem, da lahko z denarjem ali še bolje kupljeno koncertno vstopnico nadomestimo osebni trud za skupno dobro, se po Salifovo težko borimo za boljši svet. Za skupno dobro se moramo truditi vsi, saj lahko šele tako presežemo hlad in predsodke, ki nas delijo in omejujejo. To je ideja, ki jo širi s pomočjo glasbe. Z njo tako zaživi v kontekstu učitelja. Pot, ki mu je bila zaradi albinizma v Maliju onemogočna, pa prek glasbe izpolonjuje na globalnem nivoju.