Pocket Teater Studio, Ljubljana, 30. 5. 2018

Same babe, v osnovi šestčlanska zasedba, ki z gosti preraste v manjši orkester, je preteklo sredo obeležila petnajst let delovanja. Kot se za glasbenike spodobi, se je rojstnodnevno slavje odvilo s koncertom. Ob posebni priložnosti je bil repertoar sestavljen predvsem iz skladb, ki so bile v petnajstletnem obdobju nekako spregledane, postavljene na drugi tir, v senco skladb njihovega železnega hit koncertnega repertoarja.

Pocket Teater, eden najmanjših gledaliških odrov v Ljubljani, se je hitro napolnil. Z uvodnimi pozdravnimi nagovori se je tako pričel prvi od dveh večerov slavja s Samimi babami in gosti. Preteklo sredo sta vlogo glavnih gostov prevzela literat Matjaž Ambrož in pevka Predatoria Maja, ki jo bomo imeli priložnost videti in slišati tudi na ponovitvi danes zvečer na istem mestu, tokrat ob boku Vite Mavrič - ikone slovenskega šansona.

Seveda in predvsem pa Same babe na lastni proslavi gostijo tudi goste pod odrom. Tiste najbolj zveste ljubitelje njihove glasbe, kot tudi tiste, ki so usodno povezani z nastankom in razvojem te vokalno-instrumentalne zasedbe. Kot je na primer gospa, ki je nekoč vodila znano ljubljansko gostilno Pavla. Prav tam je bil prvi vadbeni prostor zasedbe, ko so pripravljali uglasbitve pesmi Janeza Menarta. Prvi plakat, ki je bil narejen ob tisti priložnosti, so med koncertom podarili gospe oštirki - v trajen spomin in večno zahvalo.

Kot smo že dejali, je nekoliko spremenjen koncertni repertoar, imenovan Sramežljive pesmi, izzvenel prav tako, kot smo od Samih bab vajeni ... Šest zbornih glasov v večglasnem prepevanju raznolikih besedil, tako lastnih kot sposojenih pri slovenskih pesnikih, ob polakustični spremljavi tolkal, kitar, trobente, kontrabasa ter ustne in redkeje navadne diatonične harmonike. Harmonike, ki je v redni uporabi kot skoraj nepogrešljiv instrument večine domačih ljudskih zasedb.

Ja, Same babe so pravzaprav primer, kako in kam se lahko razvija slovenska narodnozabavna glasba, seveda onkraj diktature frajtonarce in oberkrainer klišejev. Kot pravi ljudski godci so v neprestani komunikaciji z občinstvom, ki ga od skladbe do skladbe vodijo z navihanimi, hudomušnimi anekdotami, ki slikajo bolj urbane kot ruralne, a hkrati univerzalne šege, navade in nesmisle aktualnega kulturno-družbenega polja tega prostora. Samim babam tako ne manjka ne družbene kritičnosti, ne utopične želje, ne neuslišane ljubezni, ne sladkega trpljenja in ne brezglavega veseljaštva.

Alternativni šanson, kot je že bil kdaj v preteklosti označen glasbeni izraz Samih bab, bi pravzaprav lahko bil tisti izgubljeni vezni člen znotraj razvoja slovenske narodnozabavne glasbe. Je tisti del izraza ljudske umetnosti, ki je uspel vnesti več različnih glasbenih vplivov iz več različnih kulturnih območij kot tisti drugi, večinski narodnozabavni milje.