Kino Šiška, 7. 10. 2015

Sredin deževen večer je bil idealna kulisa za prisluh jazzu, umirjena vožnja ob zvokih kapljanja in tolkljanja kot uvertura v sledeče dogajanje, ki se je odvijalo v Komuni Kina Šiška. Domači kitarist Samo Šalamon je v goste pripeljal svoja, zdaj že nekajletna kolega: pihalca Paula McCandelssa in tolkalca Roberta Danija. Koncert je bil v znamenju promocije dveh novih zgoščenk, Unity in Little River, obeh izdanih v letošnjem letu. A večina skladb na koncertu je bilo s plošče Little River, saj je bila zasedba na odru enaka tisti v snemalnem studiju. 

O trojcu ne gre izgubljati dosti besed, saj so vsi člani izredno uveljavljeni glasbeniki. Šalamon kot eden najboljših jazz kitaristov, McCandless kot vodja kultne zasedbe Oregon in eden redkih jazz oboistov, sicer pa igra skoraj vse pihalne inštrumente, in Roberto Dani, precej iskan jazz bobnar na stari celini, ki pa se v svojem delu veliko posveča prosto improvizirani in eksperimentalni glasbi.

Šalamon, McCandless in Dani so začeli morda nekoliko okorno in neprepričljivo, a vzdušje se je kmalu sprostilo in neizmerna energija tria je prizvenela na plano. Igrali so Šalamonove kompozicije, ki so se izlivale v kreativne improvizacije. Prav v teh delih je zasedba najbolj zaživela. Šalamon se je gibal med raziskovanjem zvočnih plasti in ohranjanjem jazz idioma. Pri tem si je pomagal tudi z zvočnimi zankami, ki sicer vse prepogosto odzvenijo banalno. A tokrat ne. Zanke so se stapljale v zvočno dogajanje in pogosto ustvarjale podstat, čez katero je zasedba improvizirala. 

Posebej gre omeniti prispevek Paula McCandlessa, za katerega lahko mirno rečemo, da je mojster svojih inštrumentov, še posebej oboe. McCandlessovo igranje presega meje opisljivega - je izkušnja. Vsak detajl, vsak pisk ali pok, je odigran z neizmerno pozornostjo in namembnostjo. Tudi McCandless, kot Šalamon, je prehajal iz gomazečega ozadja v ospredje in obratno. Njegovi zvoki, igral je na mnogo pihalnih inštrumentov, od sopranskega in sopranino saksofona do oboe, klarineta, bas klarineta in drugih piščali, so odzvanjali v atmosferični maniri in tu se gotovo vidi odraz njegovega dela s skupino Oregon.

Zadnja tretjina tria pa je tolkalec Roberto Dani, Šalamonov dolgoletni soigralec. Njuna vez se pogosto odraža v glasbi. Dani ni samo scensko ozadje, bobnar, ki drži ritem z možnostjo enega sola, temveč je aktiven oblikovalec zvoka zasedbe. Tudi on prehaja iz podstati v ospredje in je z igranjem po činelah z lokom tudi ustvarjalec melodije oziroma melodičnih drobcev. V njegovem igranju poleg izredne senzibilnosti zaznamo mnoge eksperimentalne prijeme, ki zaokrožajo zvok tria.

Zasedba tako pluje med jasno strukturiranimi deli, ki začenjajo in zaključujejo komade, ter vmesnimi improvizacijami, ki se raztezajo od jazzovskih preko atmosferičnih do eksperimentalnih. Vsi člani aktivno soustvarjajo zvok zasedbe in se kot valovi stapljajo in izstopajo iz morja svoje zvočne krajine.

Na pričujoči koncert je Šalamon povabil tudi dva gosta - Boštjana Gombača, pihalca in multiinštrumentalista, ter Igorja Matkoviča, trobentača. Skupaj so odigrali tri komade, ki so zaradi izredno razširjene pihalno-trobilne sekcije zazveneli veliko bolj polno. Še posebej je njihovo muziciranje odzvanjalo v improvizacijskih delih, kjer so si pogosto podajali zvočni material in še poglobili  arabesko, ki jo je poprej ustvaril trio. Morda je lahko to navdih in namig pri razmisleku o novi plošči.