Klub Gromka, Ljubljana, 5. 6. 2024

Ko na uho pride vest, da se v ljubljanskem klubu Gromka obeta koncert koprodukcije cikla Defonija in zavoda Jazz Cerkno s ciklom Keltika, ki letos poteka že devetindvajsetič, se ji odzoveš. Skoraj nedvomno je namreč zagotovljena poslušalska izkušnja, primerljiva z nečim nepredstavljivo mojstrskim. Celoletni cikel Keltika, ki poslušalkam in poslušalcem ponudi do nekje dva koncerta mesečno, po opisu, ki nam ga poda svetovni splet, obljublja muziko, prežeto s tako imenovano zahtevnejšo vsebino. Čeprav bi takšni obeti morda koga preveč prestrašili in ga celo odvrnili od udeležbe, pa je recenzentsko uho vajeno vsega hudega – no, le da pri dvojnem koncertu domačega pianista Saše Vollmaierja in četverice Rodrigo Amado The Bridge hudega in mučnega ni bilo prav nič. 

Sašo Vollmaier je na koncertu pred občinstvo postavil bohotno stvaritev Kind of Laibach. Kind of Laibach je album, ki ga je Vollmaier izdal leta 2020 in predstavlja skupek raznolikih motivov skladb zasedbe Laibach, katere del je tudi Vollmaier sam. Koncertna izvedba je zvedavim ušesom predstavila razširjeno verzijo plošče. Rožnate luči, ki so rezale temo Gromke, so nas z oslepitvijo pričvrstile na razporejena sedišča in pripravljale na potop v Vollmaierjeve najbolj skrite, prepredene in dovršene tunele muziciranja. V kompozicijo je uspel zamaskirati marsikaj – prostor so dobili tako staccato kot tudi tisti bolj gromkitoni, ki so s koncertnim prizoriščem kakopak pobrateni. S poigravanjem z dinamiko se je sčasoma začel tvoriti nekakšen vrtinec, ki so ga skupaj držali zdaj glasni zdaj tihi zvoki. Vrtinec se je postopoma spremenil v tvorbo, podobno draperijam, ki so se pričele zgrinjati na nas. Zasuvanje je nato pretrgala tišina, hitro spet prestavljena drugam in zatem prekinjena z visokim tonom, ki je naznanil narativo o nadaljevanju stvaritve. 

Zvok odpiranja pločevink piva, ki je občasno prodrl v ospredje nekje iz ozadja, je klavir, sicer brez Vollmaierjeve vednosti, želel preglasiti in se proti njemu boriti. Klavir se ni ustavil, kladivca so pričela udarjati kot za stavo, silila so iz klavirskega ogrodja in razbohotil se je zvok še zadnjih nedotaknjenih belih tipk. Vollmaier je zlahka izpeljal formiranje ličnih skladovnic udarcev po inštrumentu, ki so sproti tvorile formo turbine, gonila vsega. Igranje je tu postalo zaletavo, pianist pa se je posvečal bolj nizkim tonom, kar je našo pozornost pritegnilo še bolj. V nadaljevanju so naša občutenja simultano sovpadla z igranimi toni, ki so se povsem razštelani pričeli zobati in s tem jačati, hkrati pa se je v temnejšo, močnejšo rdečo odela tudi odrska luč. 

Konec Vollmaierjevega nastopa je bil izrazito nenaden. Za trenutek ali dva smo obsedeli z izvajalcem vred. Premor, ki je sledil, nam je ponudil čas za kratek skok na zrak iz še vedno zvočno nabitega prostora. Ponudil pa je tudi čas za negibno sedenje, pospremljeno z reflektiranjem slišanega, kar naenkrat prekinjeno z značilnim zvončkljanjem zvončkov, ki so naznanili pričetek naslednjega koncerta.

Na oder se je v umirjeni, sila stabilni maniri primajala skupina štirih oseb, ki so takoj začele uglaševati inštrumente. Zasedbo so sestavljali pianist Alexander von Schlippenbach, kontrabasist Ingebrigt Håker Flaten, tolkalec Gerry Hemingway in še tenorski saksofonist Rodrigo Amado, ki je to super power grupo tudi zbobnal skupaj. Amado se je mahoma popolnoma posvetil svojemu inštrumentu, kaj kmalu pa se mu je pridružil še kontrabasist, ki je sprva tipal za toni in se odločal za tistega najbolj ustreznega. Po pridružitvi še ostalih in po izjemni uvodni razpeljavi so se iz občinstva že lahko slišali kriki odobravanja te, za marsikoga neposlušne godbe. Toda vseeno se je zdelo, da so četverici znali prisluhniti prav vsi navzoči. Po krajšem premoru, ki si ga je od saksofona privoščil Amado, se je na plano bolj konkretno uspela prihuliti tudi klavirska linija. Von Schlippenbach je s previdnostjo, izpiljeno do potankosti, lovil tone, ki so mu jih metali ostali člani zasedbe, in s tem nam poslušalcem uspel še nekako bolj razkriti tančico, ki je odela oder in ki je v svoje preplete ujela vse izhajajoče tone. 

Z drdranjem loka po kontrabasu, za katerega se je nenadoma odločil Håker Flaten, in odzvanjanjem kovinskega zvoka dela bobnov se je obljuba, da bo prečiščen čisto vsak kot našega sluhovoda, bližala k izpolnitvi. Nekje v daljavi nas je nepripravljene poiskal celo zvok, podoben kurentovemu zvoncu, in nas bežno popeljal dalje. Razrasel se je tudi izraz kontrabasista, ki je posegel po nekakšni ropotuljici, se z njo zataknil za marsikatero ureznino napetih strun na njegovem inštrumentu in si dovolil dotakniti tudi sam trup tega glasbila. Tu se je pripravljal pojav razpaljenega vrhunca noči, ki ga je ob postopnem pojenjanju spremljal le še oddaljen izraz, spominjajoč na zvok iz kakšne kovaške delavnice. Med poslušanjem nas je mestoma kar zmrazilo zaradi drsenja bobnarske palčke ob rob kovinskih činel. Ko je prišel čas, je poslednji glas inštrumentov pričakovano pospremil bučen aplavz in za posladkat še zadnja, krajša skladba, gromenje vsega slišanega pa je v nas brez pojenjanja odzvanjalo še dolgo po koncertu.