Cankarjev dom, Klub CD, Ljubljana, 17. 10. 2023

Minilo je pet let, odkar je recenzent nazadnje poslušal zasedbo Shake Stew, ki je takrat v sklopu ljubljanskega jazz festivala prav tako kot prejšnji teden nastopila v Klubu Cankarjevega doma. Veliko se je spremenilo od takrat, med drugim tudi njihov zvok. Če bi lahko leta 2018 za zasedbo dejali, da se je je držala določena neworleanska podstat, ki je skoraj zapovedana glede na inštrumentarij zasedbe, so sedaj veliko bližje afrobeatu. To ni nič presenetljivega, saj takšna godba v zadnjih letih spet uživa porast, predvsem na londonski sceni z zasedbama, kot sta denimo The Comet Is Coming in Kokoroko. 

Kljub temu, da ta hibrid jazza in afrobeata še vedno pritegne veliko poslušalcev zaradi plesnosti in tehnične preprostosti, lahko z gotovostjo rečemo, da ne prinaša ničesar novega tako na ravni zvoka kot na ravni obče glasbene filozofije. Ne da bi odvzeli težo pomenu, ki ga ima ali pa ga je imela v preteklem stoletju takšna glasba za kulturna gibanja v Afriki in družbeno kohezijo, lahko rečemo, da so njene kopije na zahodu izrazito zabavljaške. 

To je tudi eden od razlogov, zakaj lahko obžalujemo, da so Shake Stew nastopili v Klubu CD, ki se ga kot del institucije visoke kulture drži bonton, po katerem so ljudje pač malo bolj zadržani. Kljub temu, da so organizatorji pustili na straneh dvorane malo več prostora in da je Bogdan Benigar v svojem nagovoru ta prostor tudi eksplicitno naslovil, in kljub temu, da je zasedba šopala skoraj same plesne komade, poslušalstvo ni šlo dlje od ritmičnega pozibavanja na stolu ali tapkanja z nogami. 

Dejstvo, da so Shake Stew obiskali Klub CD, je ustvarjalo tenzijo v doživljanju koncerta, saj je bil zaradi nenapisanih pravil nastopu odvzet primarni način interakcije s takšno glasbo. Če gremo še korak dlje, lahko izpostavimo disonanco, ki izhaja iz tega, da institucija za visoko umetnost na svojem odru predstavlja glasbo, ki vsaj na zahodu ne velja za visoko umetnost. Zaradi okolja vse deluje še toliko bolj sterilno. Glasbeniki poskušajo ustvariti sproščeno vzdušje in razvneti poslušalstvo, ki pa zaradi svoje statičnosti ne more prestopiti določene točke. Takšno glasbo bi morali utelešati skozi ples in je ne zgolj in samo poslušati. Če podkrepimo to s kulinarično metaforo, lahko koncert opišemo kot ulično hrano, predstavljeno v Michelinovi restavraciji, v kateri pa hrano lahko pravzaprav samo vonjamo. 

Najbolj je zaradi tega prišel do izraza komad Fall Down Seven Times, Get Up Eight z bendove druge plošče, s katero so lahko ponudili malo bolj čuten in harmoničen pristop. Kot je pojasnil njihov vodja Lukas Kranzelbinder med enim od intermezzov, so skladbo umestili nazaj v program zgolj zato, ker so se počutili izjemno dobro, ko so jo izvajali. Kar pa se je tudi poznalo, saj je imel komad tako na zvočni kot tudi na povsem energijski ravni popolnoma drugačno identiteto. Bil je še najboljši približek nečemu globljemu, kar bi sedlo v uživanje iz naslonjača. Ostala muzika je bila večinoma brez vsebine, prazna in zgrajena na Kranzelbinderjevemu egu. In spet, če razmišljamo v kontekstu tradicije, takšna glasba ne potrebuje zares vsebine, bistveno je, da dvigne ljudi na noge tako kot naša domača harmonika. 

Nedvomno je do te poante moral priti že kakšen drug recenzent, toda ali ni nora misel, da recimo v Lagosu v eni od največjih državnih kulturnih institucij nastopa zasedba petih nagrajenih Gancev, seveda uniformiranih, in igra tisto res mastno oberkrain muziko, veseljaški arhetip, medtem ko nigerijsko poslušalstvo tapka svoje nogice v ritmu polke. Še ena stvar, ki jo lahko izpostavimo, je bilo neprestano blebetanje Kranzelbinderja. Po vsake par komadih si je vzel toliko prostora, da smo se lahko začeli spraševati, ali nismo morda zašli na nastop nekega stand-up komika.

Po eni strani se zdi dobro, da Benigar pripelje takšne ustvarjalce nazaj, da sploh vidimo, komu Avstrija podeljuje svoje nagrade in kaj velja za sam vrh tamkajšnje jazz scene. Po drugi strani pa koncert res ni ponudil ničesar presežnega, muzika je bila standardno zadovoljiva, kajti vsi glasbeniki znajo igrati to, kar igrajo. Morda pa bi le lahko premislili, ali jih ne bi nemara naslednjič raje vtaknili v kakšen klub na Metelkovi, kjer bi zasedba ob spremljavi še drugih dionizičnih atributov imela večje šanse ustvariti izkušnjo, s katero bi potem prodajali skomine tistim, ki so jo zamudili.