22. 5. 2013 – 14.30

Shellac

Kino Šiška, 20. 5. 2013

 

Priznam, kriv sem! Na koncerte pogosto hodim brezplačno, ker sem pač eden tistih parazitov, ki, kadar denimo naredim intervju ali napišem recenzijo, nekako pričakujem, da se me smatra kot »profesionalnega«  gledalca, ki ne plača, pač pa je za svoje delo plačan. Kot to verjetno pričakujejo tudi fotografi, snemalci ali nenazadnje organizatorji. Ali pač ne? No, sodeč po skoraj militantni drži zasedbe Shellac pri uveljavljanju zahteve, da nihče in to prav nihče (ponavljam – nihče) ne sme na njihov koncert brez plačila karte, smo tudi mediji zgolj odvečni privesek, ki se le želi zastonjkarsko zabavati na račun trdega dela avtorjev. Tudi prav … Če se pač ne boriš za socialno pravičnost, emancipacijo ali recimo deževni pragozd, je borba za enakost pred blagajno gotovo legitimna drža. Nekako pa tudi trapasta, saj je prav rigorozna drža pripeljala do absurdne situacije, da so celo profesionalni fotografi po koncertu skakali z mobilnimi telefoni, da so lahko zaslužili svoj ducat evrov za ovekovečenje legend. Pa se je izkazalo, da bend sploh ni zahteval prepovedi fotoaparatov, le organizator je to tako razumel.



Dovolj bodi jamranja! Vse te peripetije seveda ne spremenijo dejstva, da je včeraj v Kinu Šiška nastopila zasedba Shellac, katere gonilna sila je v mojih ušesih ena največjih sil glasbe in res bi moral pasti kamen z neba, da se koncerta ne bi udeležil. Steve Albini je vendar eden tistih likov, ki so glasbeni svet zaznamovali širše, kot zgolj s svojo pojavo v bendih. Kot producent je skorajda definiral zvok trde alternativne produkcije devetdesetih, saj so izpod njegovih prstov prihajale plošče zasedb, kot so Jesus Lizard, Pixies, Neurosis in nenazadnje tudi mlajšim generacijam najbolj znane Nirvane. Mimogrede, najbolj ljudska enciklopedija mu pripisuje, da je sproduciral med 1.500 in 2.000 plošč, kar je res osupljiva številka. In treba je priznati – ko se zvoka dotakne Albini, ta dobi neko podobo, ki je kompaktna, zveneča in ima moč. No, če k temu dodamo še ime Boba Westona, ki je tudi uspešen producent, ki se je podpisal pod dela nič manj zvenečih imen, kot sta denimo Sebadoh ali Ken Vandermark, postane jasno, da ni naključje, da na Shellac prisegajo dokaj zahtevni ljubitelji trših prijemov v glasbi.

Včerajšnji dogodek je uvedel italijanski dvojec Amavo. Beneški ženski duet sestavljata »frontwoman«, Silvia Lovo, ki skrbi za vokal, kitaro in upravljanje semplerja, ter Anna Lott na bobnih. Njune skladbe nekako še najbolj izhajajo iz izročila post-punka in novega vala, ki pa ga razbijata z defoničnimi ritmičnimi vložki. V bistvu skladbe še najbolj vodi repetitivni ritem semplerja, ki ga pevka sproži na začetku vsake skladbe, in kateremu tako predvsem bobnarka, a tudi kitaristka kontrirata, kar tvori nekakšen lomljen zvok, ki je zanimiv, a resnici na ljubo vsaj meni čez nekaj časa začne delovati preveč enolično in kar nekoliko dolgočasno. Tako tudi ni bilo čutiti, da bi vzpostavili kakšen tesnejši stik z glavnino publike, sicer v tistem trenutku ne preveč napolnjene dvorane Kina Šiška. Kratki poskusi govorjenja med prvimi nekaj skladbami so namreč izzveneli precej v prazno, tako da sta se jim v nadaljevanju pravzaprav v celoti izognili, aplavzi pa so zveneli korektno, ne pa tudi zares navdušeno. Vendarle pa velja reči, da sta svoje delo opravili solidno, še posebej ob dejstvu, da sta nastopili pred tako zvenečo skupino, kot je Shellac, kar gotovo ni mačji kašelj. Predvsem pa so na svoj račun lahko prišli bolj radikalni ljubitelji »lomljenih struktur« v narekovajih, če lahko tovrstne pristope h glasbi sploh ustrezno poimenujemo.

Po kratkem premoru se je na odru pojavila pričakovana trojica zbrana pod imenom Shellac. Bobnar Todd Trainer, basist Bob Weston in seveda kitarist ter pevec Steve Albini niso čakali niti trenutek in tako rekoč takoj pognali svoj glasbeni stroj s polno paro. Sledil je koncert, ki je bil sestavljen iz dobro zvenečega mozaika skladb iz tako rekoč vseh štirih uradnih plošč zasedbe, pri čemer pa so se izognili večjim hitom, kot sta npr. Doris ali Prayer to God, če lahko pri Shellac sploh govorimo o hitih. To nikakor ni bil manko, saj bi si upal trditi, da prav vsa glasba zasedbe stoji v svoji kompaktnosti, nervoznosti in aritmični ritmičnosti. 

Shellac kajpada obvladajo svoj posel, tako da sami izvedbi ni česa očitati. Morda so le v prvem delu koncerta delovali nekoliko publiki odtujeno, še posebej, če se spomnim na nabito Gala halo, ki je pač klub, kar omogoča nekoliko boljši stik med obiskovalci in tovrstno skupino. A tudi to se je v nadaljevanju koncerta spreminjalo, saj je bilo čutiti, da so obiskovalci poznavalci in ljubitelji glasbe Shellac in ne naključni obiskovalci. Nekdo je v šali celo pripomnil, da ga koncert spominja na srečanje maturantov, ker skorajda vse pozna in lahko bi se strinjal. Vse skupaj je tako postajalo vedno boljše, tudi zvok, saj je na začetku bilo nekoliko premalo kitare, a se je tekom koncerta tudi to popravilo.

Seveda tudi tokrat ni šlo brez za Shellac značilnega »Question and answers« vložka, ko dobi publika priložnost, da zasedbi zastavi kakršnokoli vprašanje. Prav ta del je nekoliko zmehčal »resnost«, ki je sicer pričakovano prevladovala med večjim delom koncerta, saj je bila komunikacija med »spraševalci« in »izprašanci« precej šaljiva. Nič čudnega, da je to odprlo še zadnje ventile, saj je po tem vložku energičnost in intenzivnost dosegla svoj vrhunec, tako da je končni del koncerta vsekakor bil krepak izliv trušča, značilnega za Shellac.

Ker je res težko opisati, kaj je tisto, kar naredi Shellac tako posebne in ker je res težko opisati, kaj gre skozi človeka, ko posluša takšno glasbo v živo, se bom raznim teoretiziranjem raje izognil. Dejstvo pa je, da je tovrstni »post-core nojz«, kakor ponavadi označujemo njihovo glasbo, takšen, da nikoli ne more v popolnosti izzveneti na ploščah, pa četudi za produkcijo skrbita Steva Albini in Bob Weston, ki slovita po svoji »picajzlerski« drži pri snemanju in miksanju plošč. Tovrsten zvok namreč zares zaživi šele na koncertih. Osebno sicer menim, da še nekoliko bolj direktno udari v klubskem ambientu, tudi zaradi že omenjenega stika med publiko in bendom, a tudi včeraj so se mi kar nekajkrat naježile kocine na koži, ko sem padal v zapletene kontra-ritme, značilne za Shellac.

Naj torej zaključim, da je bil koncert vsekakor vreden ogleda in nenazadnje tudi svojega denarja in da so Shellac upravičili svoj sloves in izpolnili moja visoka pričakovanja. Prihodnjič pa bom vseeno raje opustil svojo recenzentsko distanco in samodisciplino in se bom brez obveznosti razpustil do konca. Če že moram biti potrošnik, naj bom to do konca.

 

Avtorji del
Kraj dogajanja

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.