Pritličje, 27. 4. 2017

V prostorih Pritličja smo bili na pretekli četrtkov večer  priča še enemu zanimivemu dogodku iz sveta elektronske glasbe. Našo prestolnico je tokrat obiskal japonski glasbenik in producent Takahide Higuchi, glasbeni javnosti bolje poznan kot Foodman, katerega IDM-ovsko začinjene bite abstraktnih likov sodobne elektronike smo lani predstavili tudi v Tolpi Bumov. Na večer dneva boja proti okupatorju pa je Foodman svojo artilerijo razčetverjenega footworka predstavil še v solidni obliki live nastopa in tako razširil naše razumevanje njegove studijske obrti tudi v živ fizični prostor.

Večer se sicer ni začel v duhu čudaške elektronike. Miks roko Mateja Mihevca oziroma Tetsua na valovih Radia Študent poznamo iz oddaje MODEM, v kateri nam predstavlja medmrežje najbolj sodobne internetne muzike. V še precej zračni sobi Pritličja smo tokrat slišali predvsem tople sub linije in mehkejše elemente future izvajalcev, kot so denimo Bruce Smear, Holly Waxwing ali Ultraabriight. Izbor skladb je deloval dobro in v dovolj primernem kontrastu Foodmanovi bolj intenzivni diskografiji.

Pred začetkom glavnega nastopa pa se nato prostor ni polnil le z goščo umetne megle, tej se je namreč pridružilo tudi dobro število radovednežev, lačnih posebne Foodmanove estetike. Ura je udarila petnajst čez deset in prvi Japončevi zvočni elementi so skočili iz ozvočenja. Otvoritvena skladba je prostor razprla s precej minimalističnimi toni, s katerimi je Foodman skozi manipulacijo zvočnih samplov gradil svoj štikel abstrakcije. Drobce zvoka je delček za delčkom zlagal do vrha kompleksne zmešnjave glasbenega kaosa, kakršnega kot preračunano aranžmajsko formo tudi sicer poznamo iz številnih skladb njegove diskografije.  

Takahide Higuchi tako vzame precej nepovezane glasbene kratkice in jih na podlago sinkopirane ritmične podlage postavi v koherentno smiselno linijo. Takšne tehnike pa ni bilo zaznati le v abstraktnejših kotičkih tokratnega repertoarja, temveč je bila prisotna tudi v konvencionalnejših temeljih seta. Posplošeni ritmi, začinjeni s takšnimi dvoumnimi aranžmajskimi dodatki, so na občinstvo delovali očitno pozitivno, nekateri so namreč ob kompleksnosti zvočne podobe uživali za zaprtimi vekami, drugi pa migali ob sinkopah ritma in basa.

Poznavalci Foodmanove umetnosti bi do takšnega skoraj prekonvencionalnega nastopa lahko bili tudi kritični. Bizarnosti, kakršni smo priča v vsej njegovi diskografiji ali ob sedaj že znanem posnetku njegovega nastopa za Boiler Room, je bilo okusiti bore malo. Organsko zveneči sempli so sicer, kot omenjeno, vpadali v ogrodje proto juke ritmike, a postmodernistično razbijanje meja le-te ni bilo temelj četrtkovega repertoarja.

Sicer pa, ali smo sploh lahko zares zavračilno kritični do takšnega koncepta? Umetnik svojih postkonvencionalnih idej ne sili v ljudi, temveč jih postopoma uvaja v ušesa in srca poslušalcev, posebej takrat, ko se stvaritev takšnega posebnega značaja vrši v klubskem okolju. Foodman je z upravičeno previdnostjo obiskovalce obdržal v pravšnjem transu skozi celoten nastop. In tako se četrtkov večer ni končal le z zvoki zaključnega ambientalnega dronea, ki je poslušalce počasi spustil nazaj v realnost, pač pa je zvok navdušenja obiskovalcev tudi pritrdil dejstvu, da je Foodmanova strategija dejansko delovala.