Channel Zero, Ljubljana, 17. 12. 2020

Četrtkov večer smo ob kozarcu rdečega vina, ki je bil sprva nedvomno namenjen pripravi neke posebne jedi, preživeli ob štirih petnajstminutnih nastopih, ki so se odvili v prostorih ljubljanske podtalne ter DIY založbe ŠOP Records. Založba, ki se je nedavno iz prostorov na Kersnikovi ulici 4, ki bodo kmalu prenovljeni, preselila v Šiško, nam je prvič odprla svoja vrata ter pokazala dva zelo simpatična in atmosfersko topla prostora. Dogodek, okoli katerega se je vrtela celotna zgodba, se je imenoval Shupak okol prsta in je bil organiziran v sodelovanju z metelkovskim klubom Channel Zero. Predstavljal je prvi showcase koncert, na katerem so zaigrali bendi in glasbeniki, ki so svoje izdaje založili pri ŠOP-u. 

Kot prvi se je predstavil duo Pralni stroj, noviteta domačega undergrounda, za katerega je to bil tudi prvi nastop. Dvojec električne kitare in sintisajzerja zaenkrat še ni izdal ničesar konkretnega, vendar je že sodeloval pri drugi in tretji ediciji kompilacije Sounds From Slovenian Bedrooms, ki smo ju podrobneje obdelali v oddajah Svaštarnica in Razširjamo obzorja. Pralni stroj, ki bo kmalu izdal prvenec, nas je v kratkem času izcentrifugiral na nežnem in počasnem programu ter spral vse do hitrih in nojzersko konfuznih mrzlih vod. 

Svoj prvi nastop je ovekovečil tudi naslednji nastopajoči, ki ustvarja pod psevdonimom fiji. Premierno je predstavil junija izdani EP prvenec polagamo račune, na katerem se poglablja v svet trapa, podkovanega z ambientalnimi beati. Nežne melodije in z autotunom podkrepljeno petje je fiji popestril z nekoliko bolj grobo, celo grindovsko verzijo, ki se je ne da slišati v materialu, objavljenem na Bandcampu. Glasba, ki jo je mogoče slišati v podlagi, je na tokratnem večeru plavala med enoličnostjo in globoko fokusiranostjo. Zelo kmalu pa je tako zasanjano ozračje prekinil noise dvojec kje so roke. 

Slednji zanju karakteristično glasbo ustvarja tako, da med drugim tudi z rokami in glavo udarja po tipkah sintisajzerja. Intrigantno produciran nastop pa se je končal s prenovljeno skladbo El Condor Pasa ameriškega dua Simon & Garfunkel, - ki se je na neki točki prelila v komad Hajde da se drogiramo - singel, ki se je proslavil zaradi legendarnega jugoslovanskega filma Mi nismo Anđeli. Za skladbo stoji Hali Gali Halid oziroma hrvaški glasbenik Goran Bare, ki je psevdonim uporabljal v devetdesetih letih.  

Večer se je končal v lo-fi bitovski atmosferi, za katero je poskrbel glavni šarmer domače mlajše kantavtorske scene - morvern. Mladenič nas je pričakal na kavču s knjigo v roki, a tokrat brez svoje kitare, vendar z naprej pripravljenim bitovskim ozadjem. Serviral nam je setlisto, sestavljeno iz materiala, ki je del nekaj albumov oziroma EP-jev. Med predstavljenim pa je zaigral še dva neizdana komada - Balance your heart in Jesus saves, ki ju lahko pričakujemo že z začetkom naslednjega leta.

Če se za trenutek fokusiramo na morverna, ki se je na domači sceni že uveljavil, ter na fijija, ki je z etabliranjem v taisto sceno začel nedavno, lahko zaznamo določeno odstopanje med njima ter ostalimi nastopajočimi. Ne gre za to, da se Pralni Stroj in kje so roke po navadi ne reprezentirajo, vendar se zdi, da imajo svojo glasbo bolj kot ne za zabavo ter da se takrat, ko jim sede, zberejo in igrajo po občutku brez nujne kontinuiranosti in obveznosti. Seveda pa ima vse svoje čare. Res je, da nas je tokratni dogodek atmosferično transportiral v srednješolske dni in v čas bolj spontanih koncertov interne narave, vendar so na koncu prav ti s svojo neprisiljenostjo ustvarili določeno magijo.   

Koncertni dogodek Shupak okol prsta je zelo lepo ponazoril trenutno dogajanje v dnevnih sobah ljubljanskih underground glasbenikov. Včasih se zdi, da določeni delež umetnikov, ki izdajajo pri ŠOP Records in podobnih založbah, tako v Sloveniji kot tudi v regiji in širše ni deležen preveč pozornosti, še posebej ne od medijev, ki svojo vsebino prilagajajo algoritmu klickbejtovske pozornosti. Ni popolnoma jasno, okoli česa se tukaj vrtijo stvari ter kakšna je pravzaprav vloga ŠOP-a kot ambasadorja celotne zgodbe. Glede na to, da tokratna recenzentka ni glasbenica in nima tovrstnih izkušenj, se prav tako ne bomo slepo poglabljali in sklepali po določenem naključju. Nikakršnega dvoma ni, da svobodno koketiranje z brezmejnimi žanri, načini igranja in konotacijami tokrat predstavljene glasbenike dela zanimive in vredne pozornosti ter da jim ŠOP vse našteto očitno tudi omogoča. Pravo vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, ali bi vsi ti glasbeniki sploh želeli izdajati kjer koli drugje.

Pri ŠOP Records je mikavno samo vodilo založbe, in sicer da izdajo vse, samo prijateljev ne. Ne glede na to, po kakšnem čustvenem ali razumskem postopku se odločajo oziroma ne odločajo, ali bodo nekaj izdali, nevprašljiva je njihova angažiranost glede bendov, ki so člani njihove družine.