* foto: Aljoša Rebolj

24.4.2018, Klub Cankarjevega doma

Ob abnormalnem vročinskem valu, ki je v teh dneh zajel Ljubljano, nas presune misel o dveh rečeh. Prva je, da se spet bliža tisti čas, ko bodo dnevi gladko prevroči za užitkarjenje na Trnovski plaži. Druga pa je izogibanje navalu turističnih skupin, ki bodo polnile ulice ob Prešernovem trgu. Za premikanje po slednjih bodo obiskovalci naše prelepe prestolnice najverjetneje potrebovali vodič, da jim razloži to in ono o tem in onem, da se ne bi počutili preveč izgubljeni. Takšna izgubljenost je najverjetneje le preprost občutek ne vem, kje v Ljubljani se nahajam. Za razliko od bolj eksistencialnega ne vem, kje se nahajam v življenju! Če pa je vaš občtek izglubljenosti ta drugi, potem vam lahko priporočamo Turistični vodič po občutkih izgubljenosti, ki nam ga je v torek v Klubu Cankarjevega doma predstavil dvojec Silence. Kako je ta čustveni vodič pomagal izgubljenim poslušalcem, o tem torej filozofiramo v tokratni recenziji.

Prihod v zatemnjeni prostor Kluba je najmočneje zaznamovala neonska svetloba v modrih, rdečih in magenta barvah, ki je žarela na oder Kluba Cankarjevega doma in ponudila prijetno atmosfero za finalno epizodo sezone Cankarjevih torkov. Organizatorji so za grand finale izbrali čustveno srčna in malce mračnjaška Silence. Dvojec je brez problema zapolnil dvorano, ne enkrat, temveč dvakrat v istem večeru in s tem tudi pokazal, kako obstaja veliko poslušalcev, željnih vodenja po občutkih izgubljenosti.

Začetni občutek izgubljenosti otvoritvene Der Gedanke je zaznamoval sintetični zvok klaviatur, ki je napovedal ton večera. Ta se je v začetku razvijala počasi, do trenutka ko jo je delikatno prekinil klavirski zvok Primoža Hladnika in nato še karakteristični glas Borisa Benka. Potem se je temačna atmosfera prelevila v upanja polno armagedon uspavanko Death is New York in začetna točka potovanja je bila določena. Poslušalci se nismo podali med lepote različnih čudes, ki krasijo naš barvit in raznolik svet, temveč smo bili ob poslušanju distopične glasbe dua Silence opomnjeni na dejstvo, kako siv, hladen in krhek je tudi lahko ta isti svet. Morda takšen svet živi le v domišljiji eksistencialističnih jamračev, a poslušalci vendarle uživamo tudi ob priznanju in opevanju takšnih misli. Morda pa nas je pritegnilo nekaj povsem drugega ...

Silence in posebni gosti niso zares gradili mračnjaškega sveta, temveč so le pokazali na njegov obstoj. Sintetične podlage, ki sta jih mešala Igor Vićentić in Petra Vidmar, so bile hladne in dovolj delikatne, da niso nikoli delovale moteče, temveč so klavirskim ostinatom le vlivale dodaten občutek majavosti. Temu je kontriral zadihani tenor, ki je s svojimi melodičnimi frazami in intimnimi besedili tlakoval trdno podlago. S tem smo se poslušalci lahko počutili dovolj varno, da smo vžili tudi še veliko več kot le sivino distopije.

Skladbe, kot so Heart of Darkness, This is Not America in slovenska verzija The Smiths klasike There is Light That Never Goes Out, so nam vlile odtenek upanja, v katerem smo našli dovolj poguma, da potovanje nadaljujemo, postalo je namreč jasno, da bo konec lep. In takšnega smo po treh bisih tudi doživeli. V distopijo se je vrnila barva, ostali smo čustveno izčrpani in hvaležni za doživet nastop dua Silence in njuno natančno vodenje po občutkih izgubljenosti.