Skladišče Libertas, Koper, 15. 6. 2024

V preteklem tednu se je v Kopru na severni obali nekdanjega otoka odvijal Skladišče/Magazzino Libertas Festival, ki je v svoji četrti ediciji v zaspano mestno jedro za nekaj dni privabil barvit nabor glasbenih in umetniških performansov. Nekdanje skladišče soli je v štirih dneh obiskovalcem ponudilo brezplačen obisk domačih in tujih alternativnih ustvarjalcev in ustvarjalk ter tako ponovno odprlo priložnost ujeti kaj frišnega, bodisi domačega, že poznanega, ali pa nekaj, česar brez takega dogodka v Kopru nikoli ne bi dočakali. Letošnja izvedba festivala je zadnja pred pretečo prenovo Libertasa, med katero bodo umetniki in umetnice slovenske Istre, ki so tam našli prostor za udejstvovanje, prisiljeni najti novo zatočišče. 

Sobota, 15. junija, je bila zadnji dan festivala Skladišče/Magazzino Libertas. Festival sodobne urbane kulture se je tudi letos posvečal širokemu polju oblik umetnosti in izražanja z vizualnimi razstavami, projekcijami in umetniškimi performansi, zadnji večer pa je bil v celoti namenjen glasbi. Kljub bolj enovitemu programu večera je bil razpon nastopajočih pisan, nastopi pa so bili med seboj popolnoma različni. Večer se je začel počasi, prvi prekat skladišča je z glasbo napolnil projekt Destrukturirani Mozart Godalnega kvarteta .abeceda ter italijanskega pihalnega virtuoza Micheleja Marellija. V tej navezi so izvedli Mozartov opus Kvintet za klarinet, pri čemer je za slednjega seveda poprijel Marelli. Performans je nihal med klasicistično harmonijsko perfekcijo, ki so jo kakopak vrhunsko izvedli akademski glasbeniki, in destrukturiranostjo v obliki solističnih Marellijevih intermezzov. V popolni tišini kvarteta je klarinetist, sicer učenec eksperimentalnega velikana 20. stoletja, Karlheinza Stockhausna, raziskoval zvočne možnosti svojega inštrumenta onkraj klasičnih pričakovanj. 

Ko so utihnili godala in klarinet, so se pred Libertasom začeli nabirati lokalni ljubitelji težke muzike, pričakujoč nastop lokalnih stoner metal veteranov Omega Sun. Medgeneracijska narava festivala je prišla do izraza, obiskovalci so bili v razponu od dijakov do že osivelih metalcev. Sicer slaba akustika Skladišča Libertas je bila do koprskega benda prijazna, odmevajoča atmosfera je namreč obogatila prostranost njihovega zvoka in tako kljub zgolj tričlanski zasedbi prostor z zvokom tudi napolnila. Po Omega Sun je sledil vrhunec večera v obliki italijanskega performativno-glasbenega dua Mombao. Gre za milanski projekt, ujet med ritualističnimi bobenskimi ritmi Anselma Louisija ter atmosferičnimi sintesajzerji in mističnim vokalom Damona Arabsolgarja. Glasbenika sta prostor sprva napolnila z dimom, nato pa uprizorila dinamičen šov bar medlih oblik in eksperimentalnega elektronskega popa. Slišali smo medsebojno igro, brezbesedno povezanost, intimno razumevanje premikov drugega in organsko reakcijo nanje. Izviren pristop se je izrazil tudi v njuni postavitvi, postavljena sta bila namreč v središče publike in gledala drug drugega skozi gost dim. Kombinacija naštetih faktorjev se je iztekla v navdušen odziv občinstva, ki je množično migriralo s čik in bir pavz zunaj dvorane v središče kaosa, ki sta ga ustvarjala Mombao. Po zaključku glasbenega rituala je sledil še nastop domačega kolektiva Ræhat, ki je v Libertasu zdaj že domač, postaja skoraj avtomatski dodatek na repu programa nastopajočih. S svojimi dogodki Magazzino so si med koprsko elektrofilno skupnostjo nabrali že lepo bero rednih plesalcev.

Zanimiv kontrast so bile za dogodek njegova programska bogatost in mednarodnost na eni strani ter izrazito lokalna narava same izvedbe na drugi. Lepo je videti znane face zunaj na koncertu, toda dogodek tovrstne narave, še posebej z brezplačnim vstopom, lahko pritegne večje število obiskovalcev, tistih, ki sicer ne spadajo v mehurček ljudi, ki se redno potikajo okrog skladišča. Ironičen primer tega je bil le lučaj stran, zasidran na potniškem pomolu Luke Koper. Križarka Mein Schiff 6 je čakala na nočno izplutje, turisti pa so medtem na razgledni palubi uživali v veduti mesta, nekateri pa so tudi radovedno pogledovali proti šundu okrog skladišča. Seveda stereotipnega gosta križarke najbrž ne zanima okušanje pristne lokalne kulture in nanjo navezane umetniške scene, pa vendar služi kot opomnik na trume turistov, ki se v slovensko Istro zgrinjajo, da bi poležavali na plaži in aperolčkali v Piranu. Teh obiskovalcev sicer skromni, toda unikatni in zanimivi umetniški dogodki ne dosežejo, kljub temu da je med njimi verjetno marsikdo, ki bi cenil lokalno umetnost, posebej takó programsko barvito in zanimivo zastavljeno, kot jo je moč najti na festivalu Libertas. Gre za dogodke, ki jih organizirajo občina in lokalne kulturne organizacije za domačine, toda ne glede na to pogosto trpijo skromno udeležbo, zaradi česar je argument za privabljanje tujih ljubiteljev umetnosti močnejši; institucije, kakršne so mestne občine, pa imajo dovolj organizacijske moči, da bi zmogle na tem področju delati učinkoviteje.