Gala Hala, Ljubljana, 24. 1. 2019

Beltinško četvorko ŠKM banda na ereševske obale naplavi ob vsakem njihovem novem glasbenem premiku in mejniku. Petnajst let delovanja zasedbe je navrglo pet albumov inštrumentalne kitarske godbe, če ne štejemo tudi njihovega živega izštekanega in poenostavimo vse glasbene elemente, ki jih albumi premorejo. Po akustično preglednem Panontikonu se je Banda včeraj v Gala Hali predstavila s svežim albumom nouvi sad, ki je prav tako kot predhodnik izšel pri založbah God Bless This Mess in Kapa. In čeprav člani trdijo, da gre za vrnitev h koreninam, k spet močneje rockerski kitarski ostrini, je treba pri ŠKM-jevcih take zadeve vselej jemati bolj z rezervo. Kot je lahko varljiv njihov izrečeni žanr post-jazz, tako je tudi z njihovimi zvočnimi zapisi, kaj šele z živimi koncerti. Banda je namreč v nenehnem razvijanju iz albuma v album za naprej pobirala lastne različne najbolj prepoznavne in na novo pridobljene elemente ter jih vedno obračala v svojo korist. Tako smo z nouvim sadom deležni trdosti in zagrizenosti albuma Rdeči v kombinaciji z akustično-radoživimi, instrumentalno-pojočimi preleti Panontikona, surovo ritmično igrivostjo s Šamar Janke in fluidno napetostjo Patentata. In živa izvedba tokrat tega nikakor ni zanikala.

Začenši s pozdravom so bivši Klubski maratonci generacije 2005 za ogrevanje štartali z materialom s Panontikona, pesmima Pomlad in Tri lejta. Prehajanja med akustiko in elektriko ter ritmične medigre so kljub nekaj lovljenju ozvočenja vljudno prepletla postopaški, vandrovski melos predhodne plošče. Sledil je prehod na nov material, ki so ga ŠKM-jevci zaigrali v celoti, od prvega do zadnjega komada. Puščava kot prva napoved novega albuma na široko odpre vrata v Bandina prostranstva čistih kitarskih vozlanj in nezanesljivih pulzov s strani ritem sekcije ter nato dalje v distorzirane potiske. Kvartet še vedno da prednost organski dinamiki in tonu vseh glasbil, ki se ne skrivajo za efekti. Vsak njihov udarec je utesnjen in enak, zato je v beltinškem primeru vse na strani bolj surovih in posledično jasneje doživetih trepljajev. Prav tako Romantični iz počasi razraščajočega se, prečiščenega napeva proti koncu zadoni v debeli sonarski distorziji in zadrgne vajeti nad celotnim prostorom. Več kot očitna pridobitev in najbolj neposredna vezava na Panontikon je pesem Brina s svojo oglato sintovsko tajnostjo, ki je bila v izvedbi in zvočnosti poleg zaključnega komada albuma Bejli morda še najbolj izrazita. Slednji se vsekakor ponaša z najobilnejšo minutažo bendove diskografije, hkrati pa pooseblja največ različnih glasbenih usmeritev. Od nepredvidljivih post rockovskih segmentov, čemernih poudarkov, srboritega ubiranja in ritmičnih mešanj pa do hrupno rockerskih zategovanj, ko je enajst minut prav zares premalo.

Po odigranem celotnem albumu nouvi sad je sledila vrnitev k Panontikonu, s katero so ŠKM banda v polni Gala hali zaokrožili ves pridobljen material. Seveda nismo bili prikrajšani niti za daljši izlet nazaj, tja do albuma Rdeči, ki se je utelesil ob povratku benda nazaj na oder. Nema posta in ostali komadi so tako dokončno spojili pesmi s treh albumov, s katerimi na odru sproščena ŠKM Banda še enkrat dokazuje, kje je doma. Prav blizu doma pa jih lahko ujamete še jutri, ko bodo nouvi sad predstavili še v murskosoboškem MIKK-u.