SMS 6: Konkretno, Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana, 30. 5. 2025

Dobrodošli v še eni za naš radio neortodoksni glasbeni recenziji. Zakaj pa ne, posebej ker imamo precej dober razlog za malo muzikalnega premisleka ob poslušanju zaključnega koncerta sezone Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu. V četrtek in petek so tako prejšnji teden pod taktirko Aziza Šokahimova preigrali Prekinjeni valček Danila Švare, Variacije na rokokojsko temo za violončelo in orkester Petra Iljiča Čajkovskega s solistom Edgarjem Moreaujem ter 7. simfonijo v C duru Dimitrija Šostakoviča. Brez skrbi, ne bomo popisovali prilik in neprilik poustvarjanja tako imenovane klasične glasbe, niti se ne bomo posmehovali oglaševalskemu programu našega državnega orkestra. Bomo prepustili kar vam. Recimo – koncert so uvrstili v rubriko: Konkretno. Res, odločno in preudarno, kot so nekoč pravili v Sparu. Cikel koncertov pa spada pod: SMS. Samo mogočne skladbe, namreč. Vsaj programu FKK smo se izognili. Filharmoničnim klasičnim koncertom. Upam, da se iz filharmoničnega možganskega trusta kaj nauči tudi naša ekonomsko propagandna služba. 

Toda vsebine koncerta ne more skaliti nobena piarovska budalaština niti ne plehkost programskih prezentacij. V mislih imamo seveda monumentalno Šostakovičevo simfonijo, ki je znana kot Leningrajska in naj bi bila glasbeni spomenik med drugo svetovno vojno obleganemu sovjetskemu mestu. In vidite, enkratna priložnost tele recenzije je tole: letos je Šostakovičevo leto, avgusta bo namreč minilo 50 let od njegove smrti, hkrati pa seveda beležimo 80. obletnico konca druge svetovne vojne. Smrt fašizmu! Četudi smo nekdanje zaveznice dandanes skorajda v vojnem stanju. Kakorkoli že, ta koledarska ujemanja so vendarle dovoljšen razlog za naš prispevek, če ne drugega, da prekolnemo fašiste. In malo razmislimo o specifičnem funkcioniranju umetnosti, posebej glasbe.

Orkester je torej odžgal, zažagal in odružil to več kot uro dolgo simfonijo. Zagotovo gre za letošnji vrhunec, vsaj kar zadeva domače izvajalce. Komad je namreč virtuozen, pošasten in presunljiv, pa banalen, zajebantski, patetičen. Precizno zmontiran. Krasna zvočna barva godal, distorzirano piskanje pihal, bobnenje tolkal, cirkusantsvo trobil, skrajno preigravanje z glasovi in kontrapunktom, vse kurirano z izjemno kreativno močjo velikega skladatelja. Glasba ne rabi zunanjih sugestij, da bi učinkovala s svojo neubranljivo močjo, saj prav njena abstraktnost mapira vse razkošje naših predstavnih moči. V meni megalomanski zaključek simfonije na primer vzbuja asociacijo na veličastje piramid izza sipin, pod neskončnim obokom zvezd. Toda neglasbeni interpretativni nastavki so včasih neizbežni, posebej ob delu, ki je tako glede nastanka, vsebine in recepcije deklerativno povezan z nacistično obleganim Leningradom. 

Neko umetniško delo nikoli ni izolirano od svojega okoliša, časa, zgodovinskega momenta in konzumpcije. Vedno funkcionira kot zelo konkreten objekt s konkretnimi odnosi; tako recepcija in umetnina sta tako rekoč usodnostno povezana drug z drugim, njuno součinkovanje je recipročno in kompleksno. Veliko delo lahko korespondira na nešteto različnih načinov, to je njegova moč, zaradi tega je tudi umetnina. Tako so na primer Beethovna apropriirali tako nacisti kot komunisti. In tako je tudi Šostakovič v hladni vojni postal junak zahodne propagande. Kako veliki umetnik trpi pod stalinističnim jarmom, uteho pa lahko najde samo v glasbi, prečeni z dvoumnostmi, saj je polna subtilnih protistalinističnih namigov. To je na Zahodu doseglo predvsem Pričevanje, štiri leta po skladateljevi smrti izdani apokrifni Šostakovičevi memoarji, katerih glavna poanta je antisovjetski resentiment. Tako razni izvajalci še danes povsem nasedajo tej očitno propagandni literaturi. Med drugim sem naletel na tole izjavo: »Beethoven je trpel zaradi gluhosti, Šostakovič pa zaradi represije.«

Ne da je bilo v Sovjetski zvezi postlano z rožcami; stalinska partija je na neki točki zagotovo paranoidno žrla samo sebe. Postavljamo zgolj kratko protitezo, da je Šostakovičeva glasbena in sploh kakršnakoli kritika potekala v sovjetskem obzorju. Kot naši nekdanji študentski protesti; ne manj, ampak več socializma! Najboljši dokaz za to je prav glasba: da neka muzika v polnosti funkcionira zaradi neočitnih, subtilno nastavljenih ugank in zastavic, je očitno zelo slabo mnenje. Jasno vemo, da posebni namigi in mesta, ki jih s poslušanjem ali branjem sproti dešifriraš, podvajajo konzumpcijski užitek, a nikoli niso dominanta umetnostne ali glasbene funkcije. Ta je vedno povsem očitna, namenska, pri roki, pred očmi in nasploh neskrivnostna. In če bi bilo Šostakovičevo in splošno umetniško trpljenje v stalinizmu bistvo njegove glasbe, bi lahko v njej užival le antikomunist oziroma liberalni libertinec zahodnega tipa. Nobenih piramid, nobenega vesolja, nobenih sipin …   

Toda brez skrbi, glasba vrača udarec. Naš pomislek je namreč preprost: ta muzika še najbolje funkcionira povsem v parametrih tega, kar samodeklerativno popisuje. Pokažimo na to na primeru naše leningrajske simfonije. Antikomunistično klepetanje gre takole: ne gre le za upor proti nacizmu, temveč veliko bolj v temelju za upor proti stalinizmu. Zato na koncu tudi donijo tako nevrotični akordi. Glejte, Hitler je mrtev, a Stalin ostaja! No, pa poglejmo, kaj na drugi strani pravi stalinistična propaganda. Obleganje Leningrada je trajalo 872 dni in je bilo najsmrtonosnejše v zgodovini. Umrlo je okoli milijon in pol ljudi. Šostakovič je ustvaril glasbeni monument odpornosti sovjetskega ljudstva. Tako rekoč na terenu. Leningrajska premiera je potekala v obleganem mestu. Na zvočnikih. Švabi so morali poslušati neskončno banalen in karnevalski Stalinov marš v prvem stavku. Ki s svojo nenehnostjo in končnim gromovništvom tako rekoč izrisuje upornost in neuklonljivost oblegancev. In tako dalje. Skratka, če so zunanje sugestije za opomenjenje glasbe neobhodne, vendarle obstajajo močnejše in šibkejše, boljše in slabše, učinkovite in neučinkovite.

Tako bomo za konec prebrali tudi našo Leningrajsko simfonijo. Da vam demonstriramo. Omenil sem piramide in vse to, poleg njih pa mi ob poslušanju na misel vedno pride tale lucidna podoba: zaključek simfonije, klimaks masivne kode, ob kateri se po nenadjebljivem stopnjevanju upočasnjeno in veličastno ponovi uvodna tema simfonije, me vedno spomni na smrt fašizma. Tako umira fašizem. Oziroma natančneje, ne pasivno, temveč aktivno; ne sam od sebe, ampak kot žrtev, v plen sprevrženi plenilec. Kot zmaj pod Svetim Jurijem – tako se s skrajnim nasiljem zadavi ogromno, ogabno žleht kačo, ki te je hotela požret. Tako se ubija fašizem. Poslušajte: