Kino Šiška, Ljubljana, 27. 5. 2023

Šesti festivalski dan 39. edicije festivala Druga godba se je s koncertnim programom v soboto, 27. maja, preselil v Kino Šiška, kjer se je izrazila fuzija tako sodobnejših kot tudi bolj tradicionalnih godb.

Malo pred dvajseto uro, ki je naznanila nastop ugandskega didžeja, producenta in plesalca, Faizala Mostrixxa, so pod odrom Šiškine Katedrale razdrobljeno sedeli poslušalci. Po petnajstih minutah je bila dvorana že delno napolnjena, na odru pa nas je pozdravil vodja programskega odbora Bogdan Benigar, ki je zatrdil, da nocoj ne bomo obtičali sedé. Mostrixx je dan prej, torej 26. maja, pri založbi Glitterbeat Records izdal album Mutations, ki ga je na koncertu tudi predstavil. V sklopu spremljevalnega programa festivala je izvedel tudi plesno delavnico, med koncertom pa je večkrat pokazal tudi svoje gibalne spretnosti.

Nastop je pričel v zatemnjenem ambientu, ki ga je predrl s postopoma bolj nasičenimi zvoki. Beat je nenadoma popustil, a se je topot nalezljivih afrofuturističnih ritmov spet vrnil in obiskovalce korak za korakom silil na noge. Performans se je začel nejasno začrtano, v nadaljevanju pa se je dodobra razvil in vzbudil živahen utrip. Komadi so med seboj prehajali brez večjih odstopanj, le enkrat pa je naše vajbanje zmotil nepremišljen prehod. Med nastopom so se od zvezdasto oblikovanega pokrivala, ki ga je nosil umetnik, odbijale luči in s škripajočim efektom v ozadju je celota delovala kot kaotičen skupek, ki je vseeno vžgal. Ob pozornem poslušanju smo nekje globoko zakopani v poliritmičnem transu lahko ujeli klopotajoč zvok, ki so ga obogatili sempli prodornega petja. Izstopalo je sprva preprosto zastavljeno zvočno valovanje, ki so ga pozneje okrancljali sekajoči sunki drdranja. Mostrixx se je z zelo spoliranim soundom  spogledoval tudi v zadnji skladbi večera, Onions and Love, med katero so mnogi poslušalci posnemali njegovo gibanje.

Sledil je nastop avstrijskih šlager-pankerjev Hari Viderci, s katerimi smo se preselili v Komuno Kina Šiška. Ker se je prejšnji nastop začel pozneje, je marsikdo nekoliko zamudil na predstavo dveh jazzerjev, ki sta se spopadla s šlagerji. Na odru sta nas pozdravila bobnar Herbert Pirker in pevec Hari Viderci, ki je tu in tam nekaj zabrenkal na bas kitaro. Že od začetka je vse skupaj delovalo kot neke vrste gledališka predstava. Pevec je bil oblečen v spodnjo majico in dolge spodnje hlače, glavo pa mu je obdajala alu folija, ki si jo je po polemičnem komentarju I hate masks strgal z obraza. 

Glasbeni izraz dvojca res ni bil na vrhuncu, a to pritiče formatu, ki nam je bil ponujen. Zasuti smo bili s komičnimi vložki, ki so izpadli preveč vsiljeno oziroma načrtovano, na marsikaterem obrazu pa smo zaznali dobršno mero kremža. A ne gre izpustiti, da je mnogo prisotnih vidno uživalo in se krohotalo, še posebej tisti nemško govoreči. Nastop je sicer bil sproščen, a tipični drugogodbaš ni bil potešen. Bobnarjevo udarjanje je donelo skozi Komuno, koncertiranje pa je bilo podžgano z različnimi elektronskimi efekti, ki jih je pevec dodajal spotoma. Mestoma se je izrazilo nekaj dobro nastavljenih vzorcev, ki so se uspeli prebiti skozi saturirane zajebantske nebuloze. V sobotni večer sta bila neposrečeno umeščena, a imela sta se fino in sčasoma s svojim afnanjem v pozibavanje spodbudila tudi skeptike.

Naslednji koncert je bil pričakovano najbolje obiskan. Med nami se je znašel puščavski bluesman Vieux Farka Touré, ki se je po petnajstih letih vrnil v Ljubljano. Sin legendarnega kitarista Alija Farke Touréja je odraščal v Maliju, o glasbenih začetkih pa je obširno pripovedoval na jutranjem pogovoru, ki so ga organizirali v prostorih Sigica. Med drugim je spregovoril o svojem poslanstvu in izpostavil pomen raziskovanja in ustvarjanja glasbe v sveži, aktualni preobleki. 

Farka Touré je navdušil z nadvse čisto zvenečo in dodelano, nikoli zgrešeno tehniko igranja kitare z dvema prstoma. Mojstrsko ubiranje kitarskih strun je spominjalo na alikvotno glasbljenje. Spremljala sta ga basist Marshall Henry in tolkalec Adama Kone, ki je izmenjajoče igral na kalabaš in set bobnov. Prvi komad se je začel umirjeno, na trenutke zasanjano s pridihom nostalgije, ki je odzvanjala z navidezno navzočnostjo Touréjevega očeta. Vieux se mu je poklonil z izvedbo nekaterih njegovih skladb, denimo Tamala in Lasidan. Z eno nogo glasbenik ostaja v preteklosti, z drugo pa trdno stoji na tleh aktualnejših tokov in tako neločljivo raste s svojimi koreninami. 

Med koncertom so sledili vse vedrejši komadi, ki so slikali podobo glasbenikovega domačega okolja. Akustično kitaro je nekajkrat zamenjal za električno, kar je publiko upalilo še bolj in iz nekaterih izvabilo skoraj živalske krike odobravanja. Spretno zgrajeni solo vpadi so grmeli iz kitare, ki je igrala čez minimalističen trušč bobnov. Občasno smo opazili, kako ga je glasba povsem odnesla, a ni šlo za zmedenost, ki bi se sicer zlahka pojavila. Uspelo se mu je namreč povsem razgaliti in prevzeti občinstvo, kljub temu da večina ni razumela jezika, v katerem je prepeval.

Zaradi daljšega Touréjevega bisa, ki smo ga pričakovali in tudi vzpodbudili, se je avdiovizualni performans bejrutske umetnice Liliane Chlela začel z nekolikšno zamudo. Žal na zadnjem koncertu pestro zastavljenega večera ni ostalo prav veliko zvedavih ušes, kar pa bi si producentka, ki trenutno živi in deluje v Montrealu, brez dvoma zaslužila. Rock jo je popeljal v jazz in jazz jo je privedel do didžejanja, v katerem se je spočetka urila v domačih klubih. Po odhodu od doma je v ospredje začela postavljati instinktivno muziciranje in zdaj se vse glasbene stvaritve neposredno prevedejo iz njenih misli. 

Ekspresivno nabitost smo lahko začutili že ob vrnitvi v Komuno. Skozi gosto meglo, v kateri smo Chlelo za mizo z opremo komajda razločili, je žarela projekcija, ki je čakala na pričetek hibridnega didžej seta. Kmalu se je izoblikoval odjek in se z vnemo stopnjeval. Bobnenju je sledilo lomastenje, ki nas je pospremilo k vedno bolj določljivim ritmom. V škripajočo razpaljotko so vskočili sempli klavirju podobnega zvoka. Chlela je ponudila res zaokrožen nastop, z mnogimi zvokovnimi presenečenji, ki so se izmenjevala z ropotom, šumom, statiko in melodijo. 

Letošnji slogan »pametne godbe«, ki poudarja vpliv družbenih omrežij na glasbeno industrijo, niti ni bil rdeča nit koncertnega lajnapa. Ko je sobotnemu festivalskemu dogajanju sledilo podoživljanje slišanega, je bila ura že pozna, po glavi pa je še dolgo v noč rojil zven štirih žanrsko raznolikih nastopov, ki so bolj ali manj upravičili venomer obljubljeno pestrost drugogodbaškega festivala.  

Arrivederci!