Menza pri koritu, 3. 3. 2016

Današnja recenzija četrtkovega večera v Menzi pri koritu, katere oder sta zasedla Marko Brecelj in Franci Blašković v drugi nanizanki Solo V2, bo prečila različne odrske uprizoritve. Celovečerna rapsodija v režiji koprskega kantavtorja, osivelega mladinskega delavca, političnega aktivista, nekdanjega Buldožerja Marka Breclja je že v uvodu nakazala na bolj dramsko kot na zgolj koncertno vsebino večera, ki ga je zunaj zaznamovala poslavljajoča se zima: dež in hlad, notri v dvorani pa toplina in spokoj v pričakovanju zapleta in odločilnega nastopa akterjev. Publika, posedena na stolih, je že od samega začetka napolnila prostor pod odrom. 

V uvodnih trenutkih se nas večina verjetno ni zavedala vloge, ki nam jo je dodelil režiser - povezovalec in hkrati glasbenik - igralec. Vendar se je kmalu po uvodni napovedi že v prvem dejanju z naslovom Prepevanje belskih duhovnih pesmi avditorij z odrom zlil v prizorišče, oder se je zlil z zaodrjem s pristoječo garderobo, maskirnico in fondom rekvizitov. Pred našimi očmi se je režiser pripovedovalec spremenil, preoblekel v maga, preobrazil v pesnika in se prelevil v instrument. Le-ta, namreč instrument, je z vokalnim dronom ustvaril mističen ambient, v katerem je pesnik - instrument uspešno iskal besede za neskončno pesem tuzemskega blišča in bede in onostranskega potovanja v neznano. S šamanskim ritualom pripevanja, intoniranim izgovarjanjem besed v kratkih verzih, obdarovanjem publike z relikti, ki so v drugem žargonu zgolj rekviziti, baloni in drobiž, je publika postala zbor, ki napihuje balon, dokler ne poči. Sporadično sem ter tja že med ritualom in zborno na koncu dejanja, ko se razpoči prenapihnjeni balon velikega maga.

Na povabilo, da zavzame prostor na odru se je Franci Blašković odzval iz ozadja, nekje izpod stropa dvorane Menze pri koritu. Takoj ko je zasedel stol ob mizi na odru, je podal oceno prvega dejanja. Blašković Breclju ... "Mislil sem, da si šarlatan, zdaj vidim, da si genij in spoznal sem, da sem šarlatan vendarle sam," je v istrskem narečju povzel radijski voditelj, stari roker, ki je oral ledino alternativnega roka v Istri, in to zgolj s triinosemdesetimi ploščami, izdanimi tam od sredine osemdesetih let preteklega tisočletja dalje. 

Pravzaprav je drugo dejanje spominjalo na radijsko igro, morda radijsko pripoved ali biografsko osebno izpoved, v kateri pripovedovalec išče in razkriva ozadje, v katerem biva samonezaposleni ribič iz Pulja, Franci Blašković. Zgodba se pretežno vrti v času okrog leta 1968. V času svetovne liberalne pomladi, ko mora Franci na služenje vojaškega roka. Odločen, da z orožjem ne bo branil domovine, si nakoplje obtožbo vojaškega sodišča za dezerterstvo in vohunjenje. A v svoji odločitvi vendarle uspe po dnevih prebitih v samicah in drugih ječah, pogovorih s tožniki, nadrejenimi in psihiatri, ko ga odpustijo iz vojske zaradi nesposobnosti.

Pripoved je živa, razgibana; pripovedovalec tvori fabulo humorno, z anekdotami, s sočnimi detajli in tudi z vulgarno sočnim izrazoslovjem. Uporablja jezik jezikovnega križišča, kar Istra prav gotovo je. Tako na trenutke prevaja samega sebe iz nečesa, kar je najbližje slovenščini, v srbohrvaški jezik, ki uradno več ne obstaja, angleščina z istrsko melodijo še poudarja milje, iz katerega pripoved izhaja. Istrščine brez italijanskega jezika si pa sploh ne predstavljam!

Napovedane pol ure nastopa je minilo hitro in ob bučnem aplavzu, ki je buhnil po koncu pripovedi s prigodo o Francijevem spočetju, njegovi mami in Freudu. V sladko trpki pripovedi samonezaposlenega ribiča in spregledanega antiumetnika nam je Franci podaril tudi podatek, da bo 30. marca minilo 30 let od nastanka benda Gori Ussi Winnetou, katerega edini stalni član zasedbe je. Ob tej priložnosti bo izšla plošča z naslovom Osam deset devet rožica za maršala Tita. Verjetno še en samoironičen biser. Bomo videli!

Po ekspresnem slovesu Francija Blaškovića je oder ponovno zasedel Marko Brecelj. Tokrat s kitaro v spremstvu basista Aleša Jošta, s katerim sta že v preteklosti skupaj nastopala v zasedbi Javna vaja. Kot pravkar v podlagi, je Brecelj začel šansonjersko kantavtorski nastop s pesmijo Črni Peter, nadaljeval s songi Seksi disko in Parada ... Ob koncu krajšega seta songov ni umanjkal niti Alojz Kodre, pesem o neizprosnem boju z univerzitetno matematiko in fiziko. Kljub negodovanju in prigovarjanju še h kakšni zimzeleni melodiji izpod prstov in ust mojstra, se je glasbeni del večera zaključil. S ponudbo domače malvazije in refoška z odra smo si lahko omočili usta in se po krajšem premoru za osvežitev posedli za ogled igrano-dokumentarnega filma. Filma o mehko-teroristični akciji črpanja drobiža iz državnega proračuna za ponosno in nekulturno umetniško hiranje nevladnega sektorja, ki ne plava s tokom nekritičnega zabavljaštva in ne služi zgolj kot okras esteblišmenta. Ti šment!

Zaključili smo z Žicanjem. Vsak obiskovalec je lahko dobil svojo žiletko, odrezano iz žice, ki nas grobo ločuje od sosedov in razumskega urejanja begunske krize. Za prostovoljne prispevke smo odnesli lahko tudi koledar, ki priča o ekološki katastrofi v hitro razvijajočem se Kopru. Po bogatem in prijetnem večeru, drugem v nizu SOLO V2 umetniških spopadov in sovpadov, lahko pričakujemo še kaj podobnega, morda nespodobnega, tudi v bodoče. Prvega, uvodnega sta pred dobrim mesecem zabeležila Drago Mislej Mef in Jani Kovačič. Po besedah organizatorjev pogovori o sodelovanjih tečejo in naj bi prinesli vsaj en dogodek te vrste na mesec.