Sonica Classics IV: Masayoshi Fujita, Najoua
Kino Šiška, 4. 5. 2016
Mali oder Kina Šiška je včeraj preplavil večer resonance, ki je v prijetno zasedênem ambientu prelil solidno obiskano poslušalstvo. Tekom koncertnega cikla Sonica Classics se je pod četrto zaporedno številko v Ljubljani ustavil vibrafonist Masayoshi Fujita, mladi skladatelj japonskega rodu, čigar sloves se je začel naglo povzdigovati po prvem desetletju tega tisočletja. Skratka – zanimanja vredna sodelovanja, ekstravagantnost njegovega instrumenta in verjetno še izdaje pri znanih založbah Flau in nazadnje londonski Erased Tapes Records so ga ponesle med bolj znana imena sodobne klasike.
Četrti segment Sonica Classics, serije koncertov sodobne klasične glasbe, ki se spogleduje z nekonvencionalnimi glasbenimi pristopi, je pred japonskim mladcem dopolnil še duo Najoua, ki ga sestavljata Samo Kutin in Ana Kravanja, sicer člana zasedbe Širom, dejavna v marsikaterih sodelovanjih in glasbenih delavnicah. Z ročno ustvarjenimi kalimbami in v intimno-pritlehnem vzdušju sta prijetno prepletla vplive tako imenovane world music z minimalističnimi ritmičnimi variacijami, s čimer sta koncertnemu večeru dodala še kanček domačega zvena, ki je pripravil na kasnejšega azijskega vibrafonista.
Masayoshi Fujita je v Sloveniji sedaj nastopal drugič, že pred dvema letoma je na Gradu Lamberg namreč nastopil v podobni formi. Skladbe so bile zaigrane vsaka zase in med vsako je tudi napovedal naslednjo, ki jo je predstavil s kratkim poetičnim prebliskom. Izjemno impresionističen poudarek so osredinile zvočne slike vibrafona, njegovo igranje pa je zaznamovalo vztrajno držanje pedala za sustain, kar je ustvarjalo dolgo harmonično resoniranje. Mestoma je to melodično valovanje še lahko prizanesljivo, ker je, roko na srce, izredno prijetno na posluh, a tovrstno zanašanje na harmoničnost se sčasoma pokaže kot okvir, ki ga Fujita očitno nima želje preseči. Tudi oba albuma, ki ju je izdal pod svojim imenom, Stories in Apologues, namigujeta, da Fujita v svojo impresionistično glasbeno paleto nima interesa vnašati denimo melanholije, strahu, občutka utesnjenosti, kaj šele jeze. Če se skušam izraziti s podobno poetično metaforo, so njegove impresije naslikane zgolj s toplimi barvami. Naj samo za oris naštejemo naslove skladb, ki jih je igral tekom večera: Tears of the Unicorn, Flag, Requiem, Moonlight, Avalanche, River in za konec še Swan and Morning Dews.
Ampak potisnimo lastni poetski cinizem malo na stran - Fujita je v nekaterih trenutkih resnično pokazal svoje spretnosti in eksperimentalni potencial vibrafona. Sprva je zgolj s palicami različnih trdot plaval med različnimi tehnikami igranja, znotraj katerih si je dopuščal improvizacijo ob repeticiji določenih melodičnih vzorcev. Po drugi pesnitvi pa se je začel igrati z drugimi pripomočki, recimo z godalnim lokom, s katerim je ustvarjal prijetno monoton glasbeni poden in s tem variiral sam ritem igranja. Ni spreminjal zgolj svojih pripomočkov, temveč je tudi zavoljo ambienta spreminjal samo podlago vibrafona. Nanj je za eno skladbo položil aluminijasto folijo, da je ustvarjala rečni šum, v drugi skladbi pa je s pomočjo loka in napete vrvi imitiral ptičje petje, obenem pa prijetno kombiniral odprti in zadušeni del vibrafona, ki je bil prekrit s preprosto krpo. Če bi dopuščal večjo variacijo teh preparacij, bi znal popestriti koncert bolj kot pa s predstavitvijo instrumenta, da ne omenjamo inspirativnih fantazijskih zgodbic. Verjemite - mogočnost vibrafona, ki zasede dobršni del vidnega odra, premaga vmesno tišino, ambient pa je že tako ali tako dovolj komoren, da se ob mirnejših delih sliši pozorno dihanje hkrati zasanjane in vznesene publike.
Če dogodek za konec kontekstualiziramo še širše v smislu časa in okolice ostalih prireditev, se je Fujita skupaj z Najoua precej skladno ujel s siceršnjim programom dogajanja v stavbi Kina Šiška. Že predhodni tamkajšnji klavirski koncerti so osmislili prostor Fujitovega nastopa, sodeč po harmonijah pa se stvari še preveč skladajo. Naslednji v ciklu Sonica Classics bo še tega meseca po dobrem letu dni zopet Jozef van Wissem. Bomo videli, kam bomo zalutali takrat.
Dodaj komentar
Komentiraj