Tovarna Rog, 30. 9. 2016

V petek se je odvil zaključni dogodek letošnjega festivala Sonica, ki je tokrat prinesel kar tri nastope v živo v klubskem kontekstu, in sicer v koncertni dvorani Tovarne Rog.

Umestitev tokratnega dogodka v prav ta prostor morda lahko razumemo kot ideološko gesto solidarnosti z uporabniki Tovarne Rog, morda pa tudi zgolj kot zdrav pragmatizem: dvorana je prave velikosti in primernega vzdušja. Roko na srce pa je v Sloveniji tudi skoraj nemogoče organizirati zares obiskan kakorkoli alternativen klubski večer, če ta ni sposoben privabiti tudi naključnih obiskovalcev, ki jim glasba morda ni prvotnega pomena. To pa v Rogu zaradi lokacije in principa prostovoljnih prispevkov praktično vedno uspe.

Večer je bil torej zastavljen klubsko, ne koncertno, in se je zato zares začel šele ob polnoči. Prvi je oder zasedel letošnji klubski maratonec Gašper Torkar. Slednjega smo do zdaj poznali predvsem po ambientalnih kompozicijah, vendar pa je tokrat v drugem delu svojega enournega nastopa že kar odločno zaplaval proti beatom, seveda bolj nojzerskim kot utilitarno technoidnim, že to pa je bilo dovolj, da je na plesišče privabil lepo število zainteresiranih poslušalcev.

Tako se je ob začetku Spatialovega seta dvorana že dodobra napolnila. Britanski elektronski producent je z izdajami pri založbah, kot so Ultramajic, WNCL in Infrasonics, razvil zvok, za katerega se zdi, da krmari natančno po sredini med principoma klasične forme in eksperimentalnega pristopa. Podobnega kompromisa se je držal tudi tokrat. Njegov živi nastop se je namreč že uvodoma karseda približal klasični klubski technoidnosti, od katere se je v praksi razlikoval predvsem ali zgolj po tem, da je med pretežno plesnim setom puščal tudi precej daljših, dražečih prehodov brez beatov ali vsaj basov. Po bolj houserskih vokalnih vzorcih, ki jih je moč najti v njegovi produkciji, tokrat ni posegal, držal se je trših ritmov in precej preprostih zank z občasnim subtilnim nojzerskim prebliskom.

Ob dveh je pred lepo zapolnjeno koncertno dvorano stopil Vessel, glavni gost večera. Producenta je večina obiskovalcev verjetno najbolje poznala po njegovem drugem dolgometražcu pri založbi Tri Angle records, ki ga je vzpostavil kot producenta, ki organske in elektronske/sintetične zvene spaja na tako samosvoj način, da ga res lahko okronamo kot nadžanrskega – pogosto pa se ga označuje tudi za nekakšen mutantski odvod techna. S svojo značilno striktno analogno postavitvijo je torej v petek izvajal žive raztegnjene verzije nekaterih znanih skladb s prej omenjenega albuma, na primer Red Sex, DPM in Anima. Nedvomno je dajal občutek, da gre vsaj do neke mere za raziskovanje na licu mesta in ne za naučen performans, pa vendar – če je moč verjeti nekaterim posnetkom na spletu – bi nam Vessel lahko serviral tudi še več nojza in manj poznanih ali spevnih elementov. Če se nam je ob predhodnem Spatialovem nastopu zdelo, da moramo koncertni nazor občasno spremeniti v klubskega in spet nazaj, pa je Vesselu v njegovi najbrž namenoma omiljeni verziji uspelo doseči učinkovanje hibrida obojega hkrati. 

Tudi glavni gost je zaključil po približno uri seta, nato pa sta taktirko večera prevzela Felis Catus in Lavanael, ki sta nadaljevala v pričakovano plesni maniri s sodobnimi hitrimi oblikami techna in s kakšnim basovskim vložkom.

Čeprav bi ob pogledu na seznam nastopajočih in koncept dogodka kak skeptik nemara zastavljal vprašanja, kot so: zakaj so bile izbrane ravno takšne ure nastopov (?), zakaj ni bolj klubsko naravnani Spatial nastopil za Vesselom (?) ali pa zakaj so izbrali DJ dvojec, ki vsaj na videz ne vzpostavlja jasne povezave s specifičnim segmentom eksperimentalne glasbe, kot ga zastopa Vessel (?), v praksi taka kritika ne bi bila zares na mestu. Vsi nastopajoči so se namreč dobro zlili v smiselno celoto, hkrati dovolj dostopno za naključnega obiskovalca in dovolj zanimivo za poznavalca.