Kongresni trg, 13. 6. 2013

Potem ko je pred kakšnim desetletjem kazalo, da bi Festival pomladi, ki ga je pripravljala ekipa Code.Ep, utegnil postati eden zanimivejših domačih festivalov, mu je pred nekaj leti začela pojenjevati sapa, dokler se ni nazadnje povsem poslovil. Čeprav je vsaj v začetnih letih pripeljal kopico zanimivih večmedijskih ustvarjalcev, se je njegovo poslanstvo kazalo predvsem v zelo zanimivem pristopu pri iskanju nekonvencionalnih koncertnih prizorišč na različnih, najraje »open-air« lokacijah po Ljubljani. Da je bila ekipa pri tem zelo uspešna, se je pokazalo šele takrat, ko je festival zamrl, saj z nekaj izjemami v prestolnici v zadnjih letih praktično nismo videvali urbanih, mlajši publiki namenjenih muzik. In to kljub temu, da publika zelo rada obiskuje tovrstne dogodke, kar v zadnjem času denimo potrjuje odličen obisk koncertov pred Bi-ko-fejem. 

Ko je Muzej tranzitornih umetnosti - Mota letos napovedal, da kani obuditi zapuščino Festivala pomladi, smo bilo zato lahko le upravičeno veseli. Morda je imel v tem pogledu angažma cenjenega britanskega elektronskega dvojca Plaid za to priložnost kar nekakšen simboličen pomen, saj nas je navdušil že na eni zgodnejših edicij Festivala pomladi pred kakšnimi desetimi leti. Takrat je dodobra napolnil Jakopičevo sprehajališče, sinoči pa smo njegov nastop in skupaj z njim še nastopa New Wave Syria ter Stashmana videli na Kongresnem trgu. Dovolj atraktivna imena in zanimivo prizorišče, na katerem lahko sicer največkrat slišimo klasično glasbo, sta bila očitno dovoljšen razlog, da je bil del Kongresnega trga pred sedežem ljubljanske univerze lepo napolnjen. 

Dogodek je odprl dober znanec ljubljanske elektronske klubske scene Štefan Cerjak alias Stashman, ki ga na odru impozantnih mer sprva sploh nismo videli. Gre za didžeja in producenta, ki ga pod različnimi psevdonimi spoznavamo v raznoterih elektronskih izpeljankah, kot Stashmana najraje v globinah dubovske, downtempo elektronike. V taki podobi se je predstavil tudi s sinočnim, za to priložnost zelo lepo ukrojenim in zvočno zanimivim setom, je pa njegov nastop hkrati že nakazal smer, v katero je zavil celoten dogodek. Prizorišče se je bolj kot v prostor koncertne izkušnje namreč spremenilo v prostor družabnega pomenjkovanja, vzrok za to pa na eni strani lahko pripišemo velikemu odru in na drugi razumljivo sami naravi »open air« dogodkov, ki pač vedno privabijo tudi veliko naključnih obiskovalcev. Toda to ni pokvarilo prijetnega vzdušja, za nameček pa smo lahko uživali še v zanimivi glasbi. 

Še najbolj se je koncertnemu razpoloženju približal dvojec New Wave Syria, ki se je tudi tokrat pokazal v suvereni in dobro znani podobi. Ob skladbah z nove plošče sta Urša in Rok v repertoar tokrat umestila še eno ali dve starejši skladbi, njun nastop pa je bil hkrati tudi skozi prizmo njune estetike lepa iztočnica za nastop britanskega dvojca. Sorodnost obeh zasedb, oziroma spogledovanje dvojca New Wave Syria z zapuščino britanskega IDM-a, se je kazala predvsem v zanimivi ritmičnosti, subtilni melodiki in melanholično-igrivem razpoloženju, obenem pa tudi v takoj prepoznavnem avtorskem pečatu. 

Plaid, pionirskemu producentskemu dvojcu britanske plesne elektronske glasbe in enemu ključnih predstavnikov IDM-a, se po petindvajsetletni karieri ni treba več dokazovati, zato na njegovih recentnih ploščah razumljivo ni več tako očitnih avanturističnih vzgibov kot v preteklosti. Toda hkrati je v tem času izoblikoval takoj prepoznaven izraz, ki za nameček niti v primerjavi s sodobnimi elektronskimi trendi ne kaže nobenih starostnih znakov. Kot sta Ed in Andy napovedala pred koncertom, je bil njun set tokrat sestavljen iz nekakšnega pol-retrospektivnega repertoarja. Poudarek je bil sicer na strani novejših produkcij, smo pa v manjših odmerkih slišali tudi nekaj zgodnejših skladb, oprtih bodisi na kompleksnejšo ritmiko, hipnotično techno repeticijo ali pa nezgrešljive opojne melodije. To je sicer botrovalo precej nekoherentnemu, celo razkosanemu scenosledu, toda po drugi strani glasba dvojca Plaid skozi prizmo dodelanosti skladb pač stoji že sama zase, še manj pa je bilo to moteče zaradi že prej omenjenega družabnega predznaka samega večera. Toda kakorkoli že, reinkarnacije Festivala pomladi smo lahko upravičeno veseli, pa čeprav se je vsaj tokrat njegov presežek bolj kot skozi samo koncertno izkušnjo pokazal skozi smotrnost umeščanja tovrstnih vsebin v urbano okolje.