Channel Zero, Ljubljana, 12. 10. 2023

Na jesenski četrtek, 12. oktobra, je na plan prišla nova izdaja domačega nojz ustvarjalca in bivšega klubskega maratonca Blaža Božiča, bolj znanega pod ustvarjalnim imenom SsmKOSK. Ob priložnosti izida novega albuma 610A: Notranji petki je v prostorih KUD Channel Zero potekala njegova predstavitev. Ob SsmKOSK-u so se zvrstili še nastopi domačih ustvarjalcev in ustvarjalcev nojz eksperimentacij iz sosednjih držav, ki so ponovno dali možnost pričevanja zvočnim eksperimentacijam ter priložnost za odkrivanje novih interpretacij glasbe.

Večer je v dokaj okupiranem, toda ne povsem napolnjenem klubu odprl domači zvočni ustvarjalec Soapscum. Opremo je imel postavljeno tik pod odrom in je bil zato v isti ravnini kot občinstvo, kar je odpravilo občutek razmejitve med izvajalcem in pričevalci. Nastop je zaznamoval z neprestanimi spusti zvokov skozi efekte odmeva in spontanimi zamiki ritmičnih podplasti. Na trenutke je, kot je pričakovano pri tovrstnem ustvarjanju v živo, prišlo do frekvenčnih rezoniranj, a so ta dokaj hitro poniknila iz neprijetnosti. Zvočno dogodivščino je dodatno popestrila videoprojekcija, ki se je predvajala na odru. V njej so se predvajali zazankani posnetki, prav tako prepojeni s plastmi videoefektov, ki so vizualno dopolnjevali konfuzen, a istočasno nekako sproščujoč zvočni pejsaž, ki je vladal v prostoru Channel Zero. 

Po uvodnem nastopu domačega nojzerja Soapscum je bil na seznam nastopajočih še par dni pred koncertom uvrščen Abraham Wurstkessel, dunajski elektronski ustvarjalec, ki pa se koncerta ni mogel udeležiti. Namesto njega se je predstavil domači producent in tolkalec Jaka Berger oziroma DUF. Njegov nastop je bil bolj usmerjen v nekonstantno ritmičnost šuma in podobnih šumečih nojzerskih elementov, ki so se glasno širili skozi celoten prostor in ponovno priklicali nekakšno nemirno stanje in zvočni kaos.

Zvočni kaos pa je najbolj na plan povedel SsmKOSK z novo ustvarjalno mešanico flamenka, prežvečenega skozi predelane predvajalne naprave. Rezultat je bila posneta flamenko glasba, igrana s kitaro, katere zvočni zapis je bil pred nami žrtev krutih večstopenjskih eksperimentov in predelav, v to pa so bili vrinjeni še drugi zvočni dodatki. S preskakovanjem v komadu in naključnimi zankarijami, ki so izginjale in se na novo prikazale, je Božič pustil izkušnjo neusmiljene dekonstrukcije glasbe. Od pričanja o nastalem se je spomin vrnil k izkušnji njegovega koncerta v Placu, na katerem je bila v majhnem prostoru na tamkajšnjem prizorišču sila njegove zvočne kreature neomejena. V Channelu Zero pa je bilo to neusmiljenje do občinstva omejeno zaradi ozvočenja in tehnične izvedbe, ki sta tovrstnemu zvočnemu eksperimentiranju dodala nek drug nivo. Posebej je bilo prijetno čutiti reverberacije presekavajočih nizkih frekvenc, ki so se odbijale po prostoru in skozi telo. 

Večer je zaključil bes reškega manipulatorja elektronskih žanrov Truploguza. Njegov nastop je zaznamoval ritmično usmerjen nojz, ki je spominjal na kakšno svobodno izvedbo glasbenih žanrov elektronske sfere in tako skoraj omogočil plesno izražanje ter razpletel pred njim uveden zvočni kaos. Z njim se je torej sklenil vpogled v domačo in bližnjo ustvarjalno nojzersko sceno, ki v vseh možnih oblikah zagreto deluje še naprej, kot je dokazal tudi line-up dotičnega dogodka. Če smo deloma priča predstavitvam glasb, ki se osredotočajo denimo na čustvene naveze, ki jih omogoča ritmična spremljava, sta popolna dekonstrukcija teh pričakovanj in oddaljenost od tovrstne forme mestoma še toliko bolj dobrodošli. 

Lahko ovrednotimo tudi odrsko tehniko, ki je spremljala nastopajoče. Ob odlično izvedeni zvočni predstavitvi so bili vizualni dodatki, kot je bilo spuščanje megle, morda na trenutke preveč izkoriščeni, in čeprav so nekako vizualno dopolnili zvočno izkušnjo, se je ta – predvsem zaradi vonja – še nekoliko bolj oddaljila od prijetnosti običajnega koncerta. Če povzamemo, pa lahko rečemo, da je koncertni večer dokazal brezmejnost zvočnega ustvarjanja in tudi vrednost, ki jo ima tovrstna glasba ne le kot razstavni eksponat, kot del predstavitve svobodne umetnosti, temveč predvsem, kadar zaživi v klubskih prostorih.