Orto bar, 22. 2. 2017

Pred dvema dnevoma je ljubljanski Orto Bar zahvaljujoč Veselim Dihurčkom gostil prav brutalen turnejski paket, ki ga je sestavljalo pet bendov. Tako kot pred nekaj meseci, ko je Orto Bar grmel pod taktirko čikaških Gorgasm, nizozemskih Rectal Smegma in brazilskih Nervochaos, so tokrat bobniče terorizirali kalifornijski Stages Of Decomposition ter Embryonic Devourment, mednarodni Nader Sadek, kolumbijski Carnivore Diprosopus, vlogo headlinerja pa so imeli newyorški Malignancy, ki slavijo 25 let obstoja.

Kljub zvenečim imenom ali pa vsaj imenom, ob katerih bi morali z ušesi zastriči vsi ljubitelji brutalnega, tehničnega in slamming death metala, je bil Orto Bar porazno prazen. V veliki dvorani, ob Kadilnici, se je tako lepo pretegnilo slabih petdeset duš. Karkoli je že bil razlog za to, zdaj ni pomembno – pomembno je predvsem to, da tako bendi kot prisotni niso pustili, da bi jih to spravilo v slabo voljo. Ob 20. Uri se je tako pričel hudičev ples, katerega intenzivnost ni popustila vse do polnoči.

Oder so najprej zasedli slamming death metalci Stages Of Decomposition iz Los Angelesa. Bend zveni kot miks sandieških Disgorge in newyorških Pyrexia, kar pomeni, da deluje primitivno, a rušilno, kruleče in hitro. Trio morda res ponuja dokaj preproste in predvidljive strukture pesmi, generične slamming riffe in besedila, v katerih ne preživi nihče, a to še ne pomeni, da so tudi v živo tako … pa recimo povprečni. V živo Stages Of Decomposition ustvarijo rušilni tornado, ki je bil začasno prekinjen, ko je basistu crknil bas. Krajša pavza kljub vsem poskusom oživitve štiristrunskega instrumenta ni prinesla želenih rezultatov, zato se je možakar odločil pustiti bas pri miru in se je osredotočil samo na vokale. Po krajšem opravičilu je tako sledil šele zares pravi tornado, saj je skušal bend pomanjkanje basa kompenzirati z živalsko živahnostjo na odru – kar mu je tudi uspelo.

Sledil je kalifornijski trio Embryonic Devourment, ki zveni kot miks prav tako kalifornijskih Deeds Of Flesh ter kanadskih Gorguts. Če je bilo pomanjkanje bas kitare pri otvoritvenem bendu zlahka nadomeščeno z udarnim šovom, si tega kalifornijski trio ne bi mogel privoščiti. Kot je razvidno že iz začetne primerjave, Embryonic Devourment stavijo na kompleksne riffe, ob katerih tako bas kot kitara igrata na medsebojno podporo v vseh pogledih – kar je igrala kitara, je ponudil tudi bas. V tem oziru so možakarji groove zamenjali za kompleksnost, s katero bi zlahka navdušili predvsem fane Gorguts. Kompleksnost je obogatil tudi bobnar, ki se je v vseh pogledih otepal standardnih ritmov in raje ponujal tolkalne eskapade, ob katerih so padale čeljusti. In različno od otvoritvenih Stages Of Decomposition je tehničarski trio uspel doseči tudi solidno zvočno sliko. Besedila so bila tokrat usmerjena v globlje teme človeške usode, nadzorovane družbe, pozabljenih religijskih praks in še česa, kar je zelo dobro povezoval pevec-basist.

Potrebno je omeniti, da je celoten koncert potekal brez zoprnih nagovorov bendov, ki z vzkliki »Ali boste kaj noreli danes?«, »Udri, mosh pit!« in »Hey-Hey-Hey!!!« sleherni metal dogodek spremenijo v slabo kopijo gimnastične skupinske vadbe, ob kateri večina poslušalcev ostane hladnih, bendi pa izpadejo zabiti in zoprni. In prav tak občutek, da na koncertu noriš, če hočeš, drugače pa pač uživaš v tem, kar se zvokovno predstavlja na odru, so zahtevali in ponujali mednarodni Nader Sadek.

V resnici je Nader Sadek Egipčan, umetnik in hkrati metalec. Sodeluje predvsem z zasedbo Mayhem, za katero izdeluje odrske rekvizite, sam pa je svojo umetnost združil z metalom v ekstremno deathmetalsko zvenečem projektu, ki ga je poimenoval po svojem lastnem imenu in ob sebi združil različne glasbenike z bogatim metal pedigrejem. Možakar je prednjo stran odra zamaskiral z vejami iz bližnjega grma, si nadel masko s čudno lasuljo in tako namerno distanciral bend od folka pod odrom. Komunikacija je bila minimalna, glasbeni učinek pa maksimalen. Nader Sadek nas je tako popeljal čez prvenec In The Flesh ter EP The Malefic: Chapter III, njegovo glasbeno vizijo pa na trenutni evropski turneji v živo poustvarjajo Destructhor, norveški kitarist, znan po delovanju v Zyklon in Morbid Angel, Hannes Grossmann, nemški ekstremni bobnar, ki ga poznamo iz bendov Necrophagist, Obscura in Alkaloid, medtem ko je basiranje prevzel Benoit Claus iz vrst francoskih tehničarjev Gorod, ki nas bodo v Ortu obiskali aprila letos skupaj s Havok in Warbringer. Superiorna zvočna slika, razgibani komadi, minimalna komunikacija in pristno hladen občutek, ki krasi studijske stvaritve, je obogatil tudi Orto. Ljudje so Naderju jedli iz roke, bend pa je vidno dominiral dogajanju. V vseh pogledih vrhunec večera – ki pa se še ni končal.

Oder so po all-star zasedbi zasedli kolumbijski Carnivore Diprosopus, ki častijo zvočno zapuščino prvih Cryptopsy. Torej, kvintet piči hitri, brezkompromisni, ultra-brutalni death metal, s popolnoma nerazumljivimi krulečimi vokali in popolnoma kirurško hladnim pristopom, ki pritiče temam, kot so nasilje, smrt in minljivost v vseh oblikah. Njihova glasba je mogoče sčasoma izgubila na dinamiki in se prevesila v monotono prežvekovanje slamming in kompleksnih riffov ter grmečih bobnov, a je zadevo ves čas zelo dobro reševal vokalist Oscar Macias, ki zgleda kot srednjeameriški mafiozo in prav tako deluje tudi na odru – zlobno, cinično in na trenutke komično, s čimer pridobijo kolumbijski deathmetalci določen pristen čar. Takšnih stvari pač ne morete »fejkati« – to je bil »the real deal«.

Zaključek večera je pripadel newyorškim tehničarskim deathmetalcem Malignancy, ki s trenutno turnejo, kot pravijo sami, proslavljajo 25 let okuževanja človeštva. Sicer gre za tehnično brutalen in kompleksen ameriški death metal bend, ki ga zlahka primerjate z zasedbami, kot so Cryptopsy, Mortician, Mortal Decay, Deeds Of Flesh ter Prophecy in Internal Bleeding. Kar pomeni, da instrumenti ponujajo presežek zvočnih informacij in vam ni jasno, kdaj bend igra riffe, kdaj solira, kdaj postreže z generičnim tonom in kdaj vam ponuja čisti »mind-fuck«. Ne glede na to, ali gre za kitaro, bas ali boben, je rezultat isti – kaos. Pa ne v slabem smislu. Pač, Američani so bili v death metalu že od nekdaj znani kot tisti, ki rinejo meje naprej in Malignancy niso nič drugačni. Kar v živo niti ni bilo slabo, le na trenutke rahlo naporno. Bend je vsekakor norel, zasluge pa gre tu pripisati prav nečloveško razgibanemu bobnarju Mikeu Hellerju, ki sicer zdaj igra tudi pri industrialcih Fear Factory. Mike je odlično podlagal nore kitarske vragolije in izjemno razgiban bas, da pa je čez ta kaos bilo moč podajati tudi besedila, gre zahvala vokalistu Dannyju Nelsonu, ki je svoj posel opravil z odliko, med komadi pa nas je tudi zabaval z dobrim stand up šovom.

Koncert petih brutalnih zasedb je bil gotovo dokaz, da sceni ne vladajo zgolj progresivni bendi, hipsterski blackmetalci, d-beat obsedenci in podobni, temveč da je še vedno dovolj prostora za zvrhan koš uničujočih riffov, nečloveško hitrih bobnov, monotonih, a bolnih vokalov in seveda trohnečih delov telesa, ki so svoj konec srečali na »nelep« način. Pa čeprav je mogoče število ljudi v Ortu skušalo kazati drugače.