Kino Šiška, 26. 9. 2012

Včeraj zvečer je mala dvorana Kina Šiška gostila koncert norveškega kitarista Stiana Westerhusa, prvoborca norveške mešane eksperimentalne glasbe. Westerhus je z vsemi udi globoko usidran v specifičen zvok jazz-crossover kitarjenja in bendovstva v svoji deželi. Njegova sodelovanja znotraj scene so dobro zabeležena, denimo njegov nedavno izdani duet z vokalistko Sidsel Endresen, tudi nedavna plošča z BOL in Snah, njegovo delovanje v zasedbi Nilsa Pettra Molværja ter ostali bendovski angažmaji s Puma, Monolithic ali Bladed.

Včeraj mu je v Kinu šiška pred-hodil slovenski improvizator Marko Karlovčec, poznan predvsem po utrjenem prepihovanju saksofona, v zadnjem času pa se je večkrat predstavil tudi s tako imenovano prazno mešalno mizo in drugo elektroniko. S kitaro in kitarskim feedbackom, ki ju znotraj Markovega včerajšnjega seta skoraj lahko razločimo v dva različna inštrumenta, ter sprotnim zankanjem vseh izvorov zvoka skozi prazen vrtinec mešalke in nekaj efektov je Marko ponovno izrazil svojo globoko meditacijo počasi kotalečega se in glasnega – fizično neizprosnega drona. Ta zadnji – telesni moment tovrstnega zvočenja je vedno močno izpostavljen tehničnim podrobnostim bodisi akustičnega prostora ali že prej – same opreme izvajalca. Tu se včeraj komuna Kina Šiška ni izkazala kot idealna, intenzivno brneč prostor je lomil percepcijo tistih bolj abrazivih nians Markovega zvočenja, medtem ko se je definicija nizkih tonov pogosto zamazala nekje med samimi zvočniki in izvori zvoka na odru. Pomembne prazne prostore je včeraj polnil zvok z obiskovalci migetajoče Šiške, vendar je koncert od tega odnesel bolj faktor motnje ekvilibrija zvoka in tišine kot pa kaj dosti publike. Sicer je Marko izvedel z začetka nekoliko previden, vendar v celoti suveren set, z določenimi najfinejšimi detajli dogodka v gmoti, ki so peljali vlak nizkih frekvenc dovolj uravnoteženo, da ta ni iztiril pozornosti in kolapsiral v brezoblično mlako.

Po primerni pavzi je oder zasedel Westerhus, ki je s specifično pojavo in vrsto škatlic efektov pod nogami hitro zastavil spremembo občutja zvočnega dogodka. Vprašanje pred koncertom je bilo predvsem v kakšni dinamični luči se bo kitarist predstavil tokrat. Na eni strani material njegove zadnje solo plošče The Matriarch and the Wrong Kind of Flowers ponuja relativno umirjen scenosled s kitarskimi - močno ambientalnimi imitacijami godalnih aranžmajev in komplimentom čutnega liričnega fraziranja ter podloženih počasnih, razlomljenih ritmičnih efektov. Na drugi strani pa nam je na voljo obsežna dokumentacija njegovih eklektičnih eskapad, ko s tehnično spretnim kombiniranjem različnih odmevov in hitrih delayanih pa tudi daljših loopanih repiticij ustvarja nemirne in preskakujoče perkusivne krajine, značilne za neko strujo skandinavskih kitaristov. Naj tu ne bo pomote, nasproti PR-besedilu napovedi koncerta - Stianu obstajajo neposredne točke reference, kar se tiče tipa rokovanja s kitarskimi efekti in kitaro na splošno.   

Načeloma bi njegov nastop lahko razdelili na tri vsebinsko razločene, vendar v scenosledu povezane dele. Ti trije deli pa so lepo vzpostavili tako sorodnost med različnimi metodologijami Westerhusovega zvočenja kitare kot tudi trenje med njimi. Raznorodnost simbolizirajo denimo ostri rezi med njimi, določeni z enim samcatim zvočnim dogodkom, kot je bil recimo moment, ko je kitarist iz inštrumenta izpulil kabel. Ta moment je napovedal nov, povsem drugačen izliv. Če preskočimo pasivnost osuplosti nad njegovim intenzivnim ukvarjanjem z efekti, je najbolj izstopal ravno drugi, bolj umirjen del koncerta, ko je Westerhus z lokovanjem kitare dosegal presenetljivo zveste podobe manjše komorne godalne zasedbe. Tako izdelanega lokovanja kitare res ni videti vsak dan in že samo s tem tehničnim umestkom Westerhus upravičuje vlogo relavantnega kitarista, vendar razporek med njegovo k brezhibnosti stremečo imitacijo in siceršnjim razširjanjem zvočnosti kitare s pomočjo intenzivne uporabe digitalnih orodij kaže morda namerni paradoks tovrstnega raziskovanja. Vnaprejšnje nastavljanje verige digitalnih orodij pod nogami zahteva izredno natančnost, da lahko eklektično pritiskanje pedalov dosega tako homogen prizor, kot je slika Westerhusove izraznosti. Ta natančnost pa zahteva omejitve in te omejitve naslavljajo resna vprašanja ekspresivnosti, ki jo je poskušal nakazati dramaturški lok nastopa.

Kaj je tukaj res izrazno in kaj je v elektronski mreži preprosto kalupljeno? To vprašanje naj le ostane odprto. Odprto v smislu osebne izbire in posebnega delovanja. Kot Marko Karlovčec deluje znotraj okvira, ki mu ga omogoča oprema, s katero se bode, tako tudi Westerhus deluje v izbranem modusu, ki ima svoje specifike, te pa so tiste, ki poslušalca ali pritegnejo ali odbijejo. Verjetno se lahko strinjamo, da sta oba izbrala mrakobno izraznost. Vašemu recenzentu je v takem vzdušju tudi minil včerajšnji večer.