Channel Zero, 2.6. 2017

Minuli petek smo bili na povabilo kolektiva Stiropor v sodelovanju s serijo dogodkov Lost Tapes priča obisku Micka Willsa. Slednjega sicer težje uzremo na naslovnicah največjih internetnih portalov ali na line-upih festivalov, ki privabljajo mase ljudi. Zato bi danes, ko je vse ključnejši promocijski element oziroma marketing in ko glasbenikova znamka največkrat igra večjo vlogo kot sam performans, lahko zmotno mislili, da nam Mick Wills z manj ažurnim pojavljanjem na elektronski sceni težko ponudi kaj novega. A tako prepričanje bi bilo še kako napačno. Nemški veteran se namreč premišljeno izogiba preveliki izpostavljenosti in je posameznik, ki z glasbo raje omamlja stoglavo množico elektronskih sladokuscev kot pa naključne udeležence masovk.

Po prelomu tisočletja je ob izdaji treh plošč za zloglasno Hellovo založbo žigolov že stal na pragu statusa zvezdniškega techno DJ-a, a se je raje odločil ohraniti svojo integriteto in brez sklepanja kompromisov svojo pot nadaljevati v podtalju. Danes je zato znan predvsem po svojem iskrenem glasbenem izrazu, slonečem na vrsto let močno selektivno kopičenem zvočnem materialu, za katerega sam pravi, da naj bi vselej ponujal občutek izvirnega ali neslišanega. Zdi se, da prav takšno mentaliteto v plesne noči odlično ujema tudi serija dogodkov Lost Tapes, ki nam je lansko leto že servirala očaka z enako iskreno-selektivno roko po imenu Intergalactic Gary, s katerim sicer prijateljuje tudi Mick. Tokrat ponujena glasbena ekskurzija v klubu Channel Zero je torej klicala po obvezni udeležbi, saj smo imeli v Ljubljani prvič priložnost prisostvovati Willsovemu setu.

Nekaj minut po drugi zjutraj je ob malce nerodni predaji DJ štafete in krajši tišini Mick svoj set uvedel popolnoma kontrastno predhodnemu disco zaključku Lavke. Barvite vokale, plesne kitare in gruv bas linije je v trenutku zamenjalo temačno ambientalno vzdušje z dronovskimi vpadi. Prijetno zapolnjen Channel Zero se je spustil v plavajoče intimen trans in ne glede na manjko kick bobna postal priča počasi zibajočim se telesom pred odrom. Šele ko so se v ušesa že dodobra usedle takšne popolnoma sintetične frekvence, je začel Wills brezkompromisno udrihati in nakazovati novo smer poteka večera. Ambientalo je brez zadržkov razbil s trdim EBM brejk komadom - Hollow Flesh izpod rok producenta Phase Fatale, ki je nedavno izšel na bolj surovi sestrski založbi Ostgut Tona, imenovani Unterton. Mix je z mojstrskim prelivanjem iz komada v komad deloval izredno homogeno, a vseeno ponujal potrebno dinamiko, ki je bežala potencialu za monotonost.

Wills je postregel z odličnim razmerjem med funckionalno plesnimi glasbenimi kosi in z za ušesa izzivalnejšimi segmenti. Tudi žanrsko se ni omejeval na techno, temveč je bilo skozi scenosled moč zaslediti tudi vpade itala, dark wavea ali pa zloglasne raztresene Mickove edite, na kateri naj bi delal še tik pred samim nastopom, vseskozi pa je set in z njim zvok v klubu deloval surovo in robustno. Mick nas je vseskozi držal v zvočnem klinču popolnega nadzora, v vztrajnemu sledenju progresiji seta, kar je priklicalo tudi vsesplošno izvrstno razpoloženje v klubu. Kdor je vsaj delno privrženec trših ritmov, si ob Willsovih podvigih na CD playerjih pač ni mogel izbrisati nasmeška z obraza.

Dobri dve uri dolgemu setu z nemalo razpoloženjskimi dvigi in spusti je sledil Stojanov zaključek, ki je publiko na plesišče prikoval do samega konca in čeprav Channel Zero tokrat ni bil nabito poln, to ni vplivalo na celostno sliko večera. Celo obratno - lahko bi dejali, da je nekaj manj številčna množica, očitno naklonjena Mickovemu selektorskemu pristopu in zvoku, pričarala izjemno prijetno in intimno vzdušje, s katerim se je skupaj z občasnim pivom na petkov večer upravičeno zlivalo predvsem veselje …