Gala hala 21. 2. 2013

V četrtek je v Ljubljani ponovno zaropotalo. No, resnici na ljubo tako ali drugače ropota precej pogosto, a ropotu, kakršen nas je predramil pred dvema dnevoma, lahko ušesa nastavimo le takrat, ko se v naš konec iz Laškega pripelje tolkalski kolektiv Strojmachine. Ker koncertne nastope te posebne DIY zasedbe pogojujejo številne spremenljivke, je tako rekoč vsak njen nastop izkušnja zase, kljub temu pa je bil tokratni še nekoliko bolj nepredvidljiv kot sicer. Ne nazadnje ga je že kolektiv – na pol v šali, na pol zares – sam oklical za »eksperiment«. Izjema ni bil le zato, ker smo na njem sploh prvič slišali nove skladbe s prihajajoče plošče, niti ne zato, ker smo bili tokrat prikrajšani za pirotehniko in igro luči. Izjemi je v četrtek botroval predvsem koncertni prostor. Tistim, ki poznate Galo Halo in Strojmachine in vam občutek za prostor ne povzroča težav, je verjetno jasno, zakaj »eksperiment«. V kolikor ne poznate enega ali drugega, pa kratko pojasnilo; notranji oder kluba je ponavadi videti precej poln že takrat, ko po njem skače standarden kvartet, Strojmachine pa je štirinajstčlanski kolektiv, ki se za nameček ponaša z enim največjih mobilnih inštrumentov daleč naokoli.

Po pričakovanjih je podoba, s katero zasedba udari v živo, precej drugačna od tiste zabeležene na studijskih posnetkih. Na zaenkrat edini plošči 'Vacuum' se studijska obdelava materializira v sicer z industrialom pogojeni glasbi, a ta po zaslugi pozornosti do detajlov razkrije bogate, raznotere izkušnje sodelujočih glasbenikov, ki si ob Strojmachine nabirajo izkušnje tudi v številnih drugih zasedbah. Mehanska ritmična podoba najprej spomni na elektronske plesne muzike, slišati je nastavke duba, jazza, same od sebe se ponujajo tudi vzporednice z afriško tribalno glasbo. V tem smislu bi igro kolektiva danes, ko je afriška s tolkali pogojena glasba našla pot v sredinske rockovske in pop muzike, lahko okaraktezirali celo za trendovsko. A trendovstvo še zdaleč ni imperativ. Strojmachine tudi danes sledi smernicam, ki si jih je, takrat še kot The Stroj, postavil konec devetdesetih, so pa te vsled novih pridruženih članov v zadnjih letih dodatno oplemenitili. No, kljub različnim referencam kolektiv kroji samosvoj, izviren izraz tako v domačem kot širšem svetovnem prostoru. Tega pravzaprav narekuje že sama inštrumentalna specifika zasedbe, saj uporablja (skoraj) izključno inštrumente, ki jih iz različnih odpadnih in gradbenih materialov ustvarja sama. Ker pa za ritmiko na koncertih hkrati skrbi deset tolkalcev in več, živa podoba Strojmachine dobi precej bolj neposredno, surovo dimenzijo.

Kot se je izkazalo, je bila predkoncertna skrb o stiski s prostorom odveč. Oder je bil sicer res zapolnjen do zadnjega kvadratnega centimetra, a na njem smo videli vso opremo in kolektiv v polni postavi. V sredini velikanske cevne orgle, v ospredju elektrificirano »harfo«, okoli in za njima pa standardno mnoštvo nestandardnih tolkal, za katerimi se vsled ohranjanja moči izmenjujejo muzičisti. Pobudo ves čas drži brezhibno uigrana ritmična sekcija, nekje pod njo sopihajo orgle, zvočno podobo v odmerjenih intervencijah razbije oziroma nadgradi pihalsko-trobilski dvojec, priložnostno glasna gasilska sirena, pomembno vlogo pa namesto basa dobi elektrificirana harfa, ki je v osnovi tolkalski inštrument. Na odru je glasba skozi prizmo detajlov in izrazov sicer nekoliko okrnjena, toda na drugi strani s tem pridobi dinamika zvoka, ki se pogosto povzpne do hrupnih vrhuncev. Samosvoj nastop in glasbo bi še najlažje umestili nekam med brazilske karnevalske muzike in industrial techno, toda to bi bila prej ko ne precej pavšalna aluzija. Gre preprosto za telesno, hkrati mehansko in organsko gruvajočo koncertno izkušnjo, ki te prej ali slej spravi v gibanje. Po zadržanem odzivu po uvodni skladbi ali dveh se je (plesno) razživela tudi publika v napolnjeni Gali Hali in zasedbo po vsaki naslednji skladbi nagradila z glasnimi ovacijami.

Pred koncertom napovedani eksperiment je bilo vsaj deloma treba razumeti tudi v luči bolj neposredne komunikacije med občinstvom in zasedbo, ki se na večjih odrih rada izgubi ali pa je vsaj težje uresničljiva. Sodeč po odzivu publike, pa tudi dveh bisih izmučenega kolektiva, je eksperiment več kot očitno uspel, pomemben del zaslug za to pa lahko pripišemo tudi tonskemu mojstru Aldu Ivančiču, ki je poskrbel za tako rekoč popolno zvočno podobo. Za nameček si je privoščil še sintetiziran (?) intermezzo, s katerim je razkril še enega od možnih potencialov, ki jih v sebi in svojih strategijah skriva Strojmachine.