Prvo poročilo s pohajkovanja po Berlinu, v katerem sledimo zvoku ter šumom različnih scen in prostorov ter prisluškujemo koncertom eksperimentalne glasbe, zvočni umetnosti in še čemu, mešanici, ki se v Berlinu intenzivno prepleta med seboj ...

Koncertna dejavnost v Berlinu je izredno razvejana, razpršena po različnih predelih mesta in po različnih prostorih, ki v vse večji gentrifikaciji mesta vse bolj vodijo v predel Neuköllna. Koncerti se tako odvijajo v manjših klubskih prostorih, večjih in bolj eminentnih koncertnih dvoranah, galerijah, na domovih ter v hibridih med galerijami in koncertnimi prostori. Obiskali smo jih kar nekaj, izpostavili pa bomo zgolj tiste najbolj intrigantne.   V Neuköllnu je galerija in koncertni prostor QuietCue, eden bolj vitalnih prostorov v Berlinu s stalno produkcijo, ki ne temelji zgolj na izrazito močni in raznovrstni lokalni srenji glasbenikov, pač pa sloni tudi na temelju izmenjav, kar na sceno prinaša nenehno svežino. QuietCue je povezan tudi z založbo absinthRecords, hkrati pa svojo koncertno produkcijo in postavitve razstav zvočne umetnosti arhivira in prenaša tudi na spletu. Iz koncerta treh duetov, ki smo jim prisostvovali, velja izpostaviti duet tolkalca Mortena J. Olsena na vrtečem basovskem bobnu in basista Mika Majkowskega, ki sta predstavila minimalistično, pulzirajočo in repetitivno kompozicijo. Olsen je kasneje nastopil tudi v znanem koncertnemu prostoru Kule v zasedbi The Pitch, kvartetu, ki ga tvorijo tudi Koen Nutters na kontrabasu, Michael Thieke na klarinetu in Boris Baltschun na orglah. Glasna zasedba sloni predvsem na skrbnem spontanem prepletu tonskih višin. Na letošnji ediciji prihajajočega berlinskega festivala CTM bodo Pitch ta preplet spojili skupaj z znanim norveškim elektrofonikom Biosphere. Ob njih je v Kule nastopil tudi ameriški dvojec Bryan Eubanks z oglašenim belim šumom in Cat Lamb na violi. Njuna skladba 'Tracing' bazira na tihem in počasnem prepletu različno toniranega belega šuma in dolgih tonov ter šumov viole, po svoji naravi pa spada v eno boljših branj in nadaljevanj tradicije eksperimentalne glasbe, denimo tiste skladatelja Alvina Lucierja. Manj domišljen je bil zvočni performens mehiškega avtorja Rolanda Hernandeza, ki je s pritrkavanjem s prsti po mizi in občasnim ozvočenem le-tega preveč spomnil na znamenito delo Philipa Glassa. Vsekakor je preplet kompozicij in improvizacij trenutno v Berlinu intenziven.

Ena najbolj intenzivnih koncertnih izkušenj do sedaj je potekala v prostorih še enega znanega klubskega prostora, v Auslandu, kjer je potekala nova edicija koncertne serije Konzert Minimal, kjer se raznolika postava berlinskih glasbenikov osredotoča na sodobne kompozicije raznolikih avtorjev, med katerimi vsaj do sedaj prednjačijo tisti iz kroga tihih skladateljev mednarodne združbe Wandelweiser. Tokrat je kvintet v postavi Johnny Chang - violina; Koen Nutters - kontrabas; Lucio Capece - basovski klarinet; Derek Shirley - violončelo, Mike Majkowski - kontrabas in Hannes Lingens -  akordeon in činela. Sprva so izvedli tiho kompozicijo ameriškega skladatelja Michaela Pisara 'Harmony Series No. 8 (after poems by Samuel Beckett)', ki bazira na poeziji Samuela Becketta. Pisaro jo utelesi v večstavčni komorni skladbi, v kateri se v različnih stavkih subtilno spajajo različne kombinacije glasbil skozi dolge tone, sozvočja in daljše premolke, ki v prostor in v poslušalsko izkušnjo vtrejo prezenco ozadnjega šuma. Kvintet je nato izvedel še delo 'Weiss / weisslich 21c: Becken und Instrumente' za činelo in odprto inštrumentacijo skladatelja Petra Ablingerja,. V njej skladatelj mojstrsko z eno samo preprosto potezo spremeni in preobrne običajne relacije v glasbi, relacije kaj je v ospredju in kaj v ozadju, hierarhijo zvokov in glasbil v zasedbi in ne nazadnje relacijo med glasbo in šumom. Ablinger v ospredje skladbe postavi nepretrgan, konstanten pršeči šum činele, ki nato prekrije zvok ostalih glasbil, ki, potisnjena v ozadje, igrajo dolge tone. Ti zgolj občasno, pa še to spremenjeno predrejo to opno 'prednjega šuma' in ustvarijo polje prelivajočih se tonov. Ablinger v tej skladbi imenitno združi moč koncepta in zvočno realizacijo le tega v eni izmed intenzivnejših kompozicij, ki sem jih slišal v zadnjem času. Kvintet glasbenikov, ki izhajajo večinoma in improvizacije, jo je izvedel mojstrsko in samosvoje, k čemur ji je navdušeno pritrdil tudi skladatelj sam, prisoten na koncertu. Ta spoj sveta sodobne klasične glasbe in improvizirane glasbe pa se je razprl tudi na koncertu osrednjega berlinskega improvizacijskega orkestra Splitter Orchester, ki v sebi združuje včasih več kot petindvajset berlinskih improvizatorjev. Orkester  je v lanskem letu na znamenitih Darmstadskih dnevih Nove glasbe sodeloval s skladateljem Matthiasem Spahlingerjem. Tokrat je orkester v dvajsetčlanski zasedbi, v kateri so tako akustični kot elektronski inštrumenti, nastopil v prostoru dvorane Marie Antoinette. Ta leži pod železniško postajo, tako da se je šum lokalnega tranzita občasno imenitno zajedal v polno, a hkrati prosojno naturo dveh kompozicij orkestra, ki sta nas intenzivno nagovarjali skozi vmesno tenzijo med spontanostjo in strukturo, skozi katero se je orkester deloma odzival na izkušnjo s Spahlingerjem, a jo hkrati tolmačil preko svojih improvizacijskih senzibilnosti. A tovrstna tenzija, ki smo ji bili priča še na nekaj obiskanih koncertih, ni edina, ki se razpira v delovanju glasbenikov na berlinski sceni in občasnih mednarodnih gostov, ki se na njej ustavljajo. A o tem morda več v naslednjem poročilu, v katerem se bomo posvetili sceni koncertov, ki se odvijajo v privatnih domovih. Ob njih se bomo posvetili pravkar potekajočemu festivalu sodobne klasične glasbe Ultraschall, ki se odvija v različnih koncertnih prostorih v Berlinu in prinaša cvetober sodobnih skladateljev in zasedb. Med njimi bodo izvedli tudi nemško premiero skladbe 'Warm Up' za rog in dva tolkalca našega skladatelja Vita Žuraja. Seveda pa se v tem tednu začne tudi znani berlinski festival CTM.