Klub Gromka, 7.11.2016

Predstavljajte si, da na lep sončen dan lahkotno pohajkujete po prostranih zelenih travnikih, se neobremenjeno kotalite po klančkih navzdol, morda celo zagrizete v kakšno kislico in potrobite na trobentice … Predstavljajte si, da ste za trenutek brez skrbi. Ah, ne, pozabite. Bodimo bolj življenjski. Predstavljajte si vse to s skrbmi vred na vroč poletni dan, ko vas lahko razbremeni samo še popoldanska besna nevihta. In končno se oblaki začno zbirati na kup …

Kot oblake bom tokrat definirali zasedbi Inhibis in Suma, ki sta na ponedeljkov večer prišli grmet v Klub Gromka. Zopet sta glavi staknila skupaj Buba in KiborgSpužva, ki nas zadnje čase občutno razvajata s svojimi mastnimi ulovi. Ne pozabimo na minuli koncert Black Cobra in Yob ter na prihajajoči koncert Russian Circles in Helen Money, ki se ima zgoditi 18. novembra v Orto Baru.

Prvi oblak, ki se je meni nič, tebi nič zgrnil nad občestvo Gromke, so bili pravzaprav lendavski Inhibis. Mlada trojica, ki jo sestavljajo basist, kitarist in bobnar, se še najraje spogleduje s podajanjem psihedeličnih stonerskih melodij in si je brez besed podjarmila kar precej številčno množico v klubu.

Tu bi lahko razpredali o tem, kako so ali niso zveneli kitarski riffi, o vsebini same muzike, o koketiranju s publiko prek zvoka in tako naprej. Pa ne bomo. Formula, ki gradi stoner, je namreč sila preprosta: srednje počasen tempo, težki, distorzirani kitarski in basovski riffi, melodičen vokal – če se ta sploh pojavi – in visoke jakosti zvoka. Če torej znaš prijeti par akordov na kitari, morda bobnati ali dejansko peti in imaš sredstva za nakup nekaj glasne opreme, potem imaš vse predispozicije za izvajanje povprečnega stonerja. Tehnično gledano Inhibis vse to imajo, z izjemo vokalov, ki pač niso del njihovih aranžmajev.

Tisto, kar lahko naredi stoner band zanimiv, so majhni detajli, ki dovolj izstopijo ali pa poslušalca nekako presenetijo, medtem ko se v transu izgublja med bučnim valovanjem repetitivnih riffov in njihovo maso. Za Inhibis bi lahko rekli, da so nadvse uspešni v preigravanju komadov, poslušalca uspejo z ravno pravšnjim sunkom dobiti pod svoje okrilje, ne uspe pa jim zadati tistega poslednjega katarzičnega udarca, ki bi na njihov nastop opominjal še naslednjih nekaj dni. Preprosto tu manjka obrat v sami strukturi, ki bi poslušalca focnil po licu, da bi si ta nastop lahko po nečem zares zapomnil.

Po solidnem ogrevanju Gromkinega ozračja so se nad nas končno zgrnili še težko pričakovani temni oblaki s Švedske, zasedba Suma. Gre za stoner oziroma doom metal kvartet, ki ga sestavljajo basist in vokalist Johan, kitarist Peter, bobnar Erik in mojster za sample in hrup Rick. Zasedba je aktivna od leta 2001 in je izdala štiri dolgometražne albume, nazadnje album The Order Of Things, ki je izšel pred kratkim in ga band trenutno pridno promovira, predstavili pa smo ga tudi v Tolpi bumov preteklo nedeljo.

Omenili smo že naravo stoner muzike, ki je predvsem repetitivna, glasna, težka in hipnotična, kar je lahko super, lahko pa se hitro izkaže tudi kot dolgočasna in nezapomnljiva. Ob poslušanju njihovih albumov kaj kmalu slišimo, da Suma niso povprečen stoner band, ne le zaradi noiserskih vložkov, pač pa imajo tisti faktor X, ki v poslušalcu vzbudi zanimanje oziroma vzburjenje. Če bi primerjavo povlekli s svetom klasične glasbe, bi lahko ta fenomen primerjali s Haydnovo simfonijo Presenečenje. Ljudje obiščejo koncert, ker točno vedo, kaj lahko pričakujejo, torej udobje ob meditativnem vzdušju, ki jim pomaga njihove skrbi odložiti na stran. Haydn, naveličan spanja svojega občinstva, pa poseže po nekoliko drugačni tehniki in po tem, ko ljudje ob njegovi muziki počasi zaspijo, naenkrat vpelje neki tuj strukturni element, ki množico iznenada zbudi. Ljudje resda pridejo na koncert uživat tako, da bi zraven še najraje zaspali, a koncert si zagotovo zapomnijo ravno po tem, da so bili na sredini presenečeni, ker zasedba ravno tistega najbolj pričakovanega ni izvršila.

Tako nekako so pri v svojem početju uspešni tudi Suma, vsaj kar zadeva studijske izdaje. Ko pa pridemo do živega nastopa, lahko rečemo, da uspevajo le še deloma. Tu in tam so resnično povedli skozi svoje mastne riffe in hrapav glas proti zametkom močne nevihte, a tu in tam so znotraj kdo ve česa tudi preprosto izgubili ta katarzični učinek. Tudi vokal se je v drugi polovici koncerta zdel kar nekoliko izgubljen, kar je bilo precej pogrešljivo, bolj kot slišalo se ga je videlo, in sicer kot odpiranje ust. Koncert se je tako izpel skozi kategorije zadovoljivega, žal pa ne kategorije usodnega.

Zato si zdaj predstavljajte, da na sončen dan pohajkujete po prostranih travnikih, ko se začno zbirati temni oblaki, ki napovedo strašno nevihto. Začnete teči, teči, da bi se izognili nalivu. Tečete in tečete, skoraj ste že pod streho, ko se oblaki še vedno zbirajo. Ko začne še malo grmeti, streho že dosežete in tam počakate. In čakate. Kar naenkrat pa se oblaki razidejo in zopet posije sonce. Ali niste vsaj malo razočarani, da se nevihta ni besno razbohotila okoli vas v vsej svoji moči?

Tako nekako bi piska te recenzije povzela minuli koncert. Aja, pa frontman Sume je nosil majico zasedbe Slint!