In Memoriam prof. Peter Hafner, Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka, 17. 11. 2017

V petek se je v Škofji Loki v sklopu festivala In Memoriam prof. Peter Hafner, ki praznuje prvo desetletnico, odvil koncert beloruske postpunk zasedbe Super Besse. Te smo poslušali že lansko leto v sklopu festivala MENT v Ljubljani, na tokratnem postanku v Sloveniji pa bodo nocoj nastopili ob osmi večerni uri v Kinu Šiška.

V Škofji Loki je šlo zagotovo za veliko manjše in odročnejše prizorišče, ki pa zavoljo tega ni nič manj prijetno. Lokacija dogodka je gotovo imela čisto svoj čar, vse skupaj je delovalo kot pristen underground. Scena je bila domiselno pripravljena. Oder sta krasili dve goli izložbeni lutki moških manekenov. Ko se je občinstvo že dodobra nakramljalo in zvrnilo kak kozarec ali pločevinko, sta oder končno zasedla vokalist Maksim Kulsha na električni kitari ter basist Alex Sinica. Pavel Mikhalok, ki običajno v bendu skrbi za ritem mašino in igra sintetizator, je na aktualni turneji odsoten, razlog pa naj bi bile težave z drogo. Okrnjena zasedba ali bolje rečeno začasni duo je manjkajoče zvočne podobe nadomestil z računalniškimi matricami sintetizatorskih aranžmajev. Za te je med komadi skrbel razkoračeni Alex Sinica, ki je med igranjem na bas kitaro zavzel dokaj hladno statično pozo, njegov strog pogled pa je bil usmerjen visoko v kdove komu znano prihodnost.

Z Maksimom sta se instrumentalno dobro ujemala in usklajeno preigravala grenke mračnjaške melodije s pridihom otožnosti. Vokalist je prepeval z globokim glasom v materinščini. V njegovem vokalu je bilo moč zaznati pridih melanholije, ki pa se je mešala z besom in razočaranjem. V svetobolno vokalno pripoved je vključeval močne geste, iz telesne govorice pa je bilo moč razbrati, da je predan performativni ideji nastopa. Koncert so spremljale video vizualizacije psihedeličnih vzorcev, za katere je poskrbel ustvarjalec VJ DIMENSION. Padale so na v večini zatemnjen oder in obarvale plastični telesi izložbenih lutk. Šlo je za zanimivo optično prevaro, ki je dajala občutek, kot da bi bila na odru prisotna še dva človeka. Ta postavitev je na nek komičen način upravičila odsotnost njunega glasbenega kolega oziroma omilila specifičen manko. Odrska scena je bila velika nadgradnja lanskoletnega nastopa na MENT-u, edina negativna plat vsega skupaj je bila dejansko okrnjenost zasedbe. A ta tokrat torej dvojca Super Besse nikakor ni zmedla, na odru sta ostala suverena in občinstvo navdušila z ostrimi ter odločnimi mračnjaškimi vižami.

Izvajala sta večinoma skladbe z najnovejšega albuma La Nuit, ki je v primerjavi s starejšim materialom za kanček bolj umirjen, pa zato nič manj prepričljiv. Občinstvo, do katerega sta bila zelo odprta, sta s svojimi coldwave vižami in na vsake toliko časa pojavljajočimi se repetitivnimi dance vokalnimi inserti, ki so ohranjali pridih kritičnega razmišljanja, razživela in zazibala v ples. Matrice ritem mašin so narekovale udarni ritem, čez katerega so se napletale visoko synth popovsko zveneče sintaže, ki so ustvarjale dobro atmosfero za hladno brenkanje. Spreminjajoče se luči so svetile v soju 80-ih. Dobro uro sta glasbenika brez prestanka predstavljala svoje izvirne stvaritve in širila svoje zvočno in miselno sporočilo o deziluziji, propadu vrednot ter vsesplošni krizi sodobnega časa.

Po dobri uri izčrpnega nastopa Super Besse so po premoru, ki ga je zapolnila glasba DJ-ev, oder v nekoliko drugačnem duhu prevzeli zagrebški Svemirko. Nastop je na domiseln, šaljiv in duhovno nagovoren način s svojo točko pričel eden od inštrumentalistov petčlanske zasedbe Svemirko, ki je s klicem oznanil pričetek koncerta ter odigral nekaj linij na kitaro in okoliške inštrumente. Nato so na oder pritekli še Marko Vuković in ostala klapa. Z njimi so svetile živahnejše barve reflektorjev in neonske luči.

Zasedba je bila sicer ubrana, glasbeniki so iz svojih glasbil zvabili vabljive vintage jugoslovansko obarvane synth-popovske melodije. Je pa ob drugem delu koncerta prišlo do tehničnih zapletov, ki so bili očitno neodpravljivi. Svemirko se ob tem niso ustrašili. Nasprotno; neprilika jim je še povečala zagnanost in priredili so celo zabavo. Morda je njihova resnost nekoliko upadla, igralec sintetizatorja je npr. med nastopom jedel banano. Vendar se nihče ni imel kaj dosti pritoževati. Po nekoliko resnejši glasbeni izkušnji, ki sta jo zagotovila Super Besse, je obiskovalcem koncerta prijalo malce razpustitve ter predaje dreampopovski psihedeliji, polni pozitive, ki na trenutke meji na osladnost. Pri Rdeči Ostrigi je vzklilo pravo rajanje. Poskočna ritem sekcija, romantične kitare, avantgardni sintetizatorski okraski in zasanjani vokali aranžmaji z albuma Vanilija so ta škofjeloški večer zaokrožili v nepozabno celoto.