Vintage Industrial Bar, Zagreb, 26. 3. 2015

Četrtkov večerni skok do Zagreba, kjer sem pri sosedih v dobri družbi preveril tri skupine lastnega glasbenega karakterja s prebujene hrvaške in srbske glasbene scene, in sicer Bebé Na Volé, Stuttgart Online in Straight Mickey And The Boyz, se je že pri prvem izvajalcu izkazal za pametno glasbeno odločitev. Drugi večer, ki ga organizirajo uredniki internetne regionalne glasbene lestvice 'Muzika je Zvonko Radost', je odprl zagrebški pevec in kitarist Adam Semijalac, ki na odru izvaja blues in rock pod imenom Bebé Na Volé.

Avtentičen in prepričljiv Adamov glas in njegovo ubrano igranje kitare ter izvajanje avtorskega gradiva, ki ga lahko v vseh pogledih primerjamo z ameriškimi predstavniki modernega bluesa, spomni na način, kako smo pred leti doživljali prve koncerte skupine The Bambi Molesters. Zelo dodelan pristop h glasbi, ki sloni na krasnih skladbah, ki se postopoma razpirajo in rastejo, avtentičen zvok in iskren glas, ki zdaj spomni na Garyja Floyda, drugič na PW Longa, njegov odrski zanos pa spomni na trans, v katerega pade ljubljanski kitarist Mihael Kunšič. Slišati in videti je, da je za Adama Semijalca oziroma za Bebé Na Voléja blues bistveno več kot ciljni glasbeni slog. Semijalac seveda obvladuje bluesovsko formo, njegovo igranje slida je dosledno in duhovito, razveseljujejo pa predvsem njegov poudarek na vsebini pesmi ter pogum, domišljija in samozavest, da se ne ustavlja pri splošnih mestih in klišejih. Pri tem si Adam privošči celo takšna odstopanja, da bobnar, ki se mu je z basistom pridružil v drugi polovici koncerta, namesto pravega bobna uporablja nekakšno bobnarsko konzolo. »Zakaj ne čutiš tega, kar čutim jaz … Zakaj ne čutiš tega, kar čutim jaz? Lahko bi začutila, kako nor v resnici sem!!!« v zanosu kriči Adam z glasom, ki v sebi nosi nekakšno večstoletno globino, in na koncu pristavi hvaležen, prebrisan, zadovoljen in hkrati skromen nasmeh. Bila je to uspešna in s strani občinstva zelo zagreto sprejeta predstavitev bluesa in puščavskega rocka, ki ju je Adam posnel v zadnjih desetih letih in jo objavil na izvrstnem albumu Time of Great Depression. Zagreb ima pomembno novo glasbeno ime.

Duo basa in bobna Stuttgart Online, ki ga vodi basist in pevec Bojan Slačala, ki je hkrati mastermind za prodornim beograjskim bendom Artan Lili. Energičen, celo frenetičen nastop, med katerim sta se Slačali in bobnarju Marku Barišiću pridružila najprej Dragan Knežević, nekdanji kitarist skupine Obojeni program in zdajšnji skupine Artan Lili, v skladbi Bolje da mi veruješ pa basist Demir Ahmetović, je minil v hitrem tempu, znoju in poskočnem ritmu, ki je bil nekoliko prehiter in je s časom postal tudi monoton, da bi lahko bil pravo povabilo na ples, ki ga Slačala kot izvrsten music maker zna doseči s studijskimi posnetki skupine. Hitrost izvedbe, s katero so se Stuttgart Online predali izvedbi, je zravnala gibčnost in pop potencial, ki jo imajo pesmi, s katerimi so Stuttgart Online dobili prepoznavnost na srbski in hrvaški alternativni glasbeni sceni.

V življenju skupine so pač številni nastopi in iz mnogih razlogov se lahko zgodi, da se tu in tam vse stvari ne poklopijo. Za Stuttgart Online, ki so svoj križanec naukov Discipline in denimo novosadske skupine Boye skovali v prepoznaven in všečen zvok, prejšnji četrtek morda ni bil večer, v katerem so se vsi elementi poklopili. Želja je bila precejšnja, energija je bila prisotna, tisto neotipljivo, ki je potrebno, da se zgodi nekaj več, pa se jim je izmuznilo.

Tisto nekaj več, kar je neotipljivo in kar je težko ubesediti, čeprav, ko ga vidimo in ko slišimo, znamo vsi prepoznati, pa imajo Straight Mickey And The Boyz.

Užitek je gledati te tri glasbenike, kako igrajo med seboj, kako migajo na odru, kako jih glasba nosi in s kakšno lahkoto in igrivostjo pletejo in prepletajo med seboj različne žanre, ki se pri njih združujejo na nezavednem nivoju. Prostorna koncertna dvorana Industrial Vintage Bara se je ob začetku njihovega nastopa vnovič napolnila, ogromen prostor ob neskončno dolgem šanku pa spraznil. Straight Mickey And The Boyz imajo zvok, ki pritegne. 

Okretni, dinamični, prožni, udarni in na trenutke siloviti z vrelo mešanico rocka, punk rocka, funka, noisa z glasbenim slogom, ki ima vcepljeno jazzovsko veselje igranja glasbe, izjemni Straight Mickey And The Boyz so se na več nivojih predstavili kot dostojni nasledniki najboljše dediščine beograjske rock'n'roll scene. Koncert so odprli s skladbo Crv, ob kateri se je občinstvo skupaj z njimi drlo: »Neee, ovo je muzikaaa!«, nadaljevali so z deep funk groove rockom Lakši pri tretji pesmi pa je nekaj prvih vrst občinstva že imelo dvignjene roke in je ob ploskanju prepevalo refren pesmi Kada – »opušten i slobodan«. Iskrice so frčale v vseh smereh med bobnom in basom, med basom in kitaro, med kitaro in basom. Straight Mickey And The Boyz so v eni uri nastopa predstavili gradivo z njihovega prvenca in nekaj še neobjavljenih pesmi, pri tem pa so pokazali uigranost in sočnost, tudi glasbeno zrelost, ki je med bendi ob izdaji prvega albuma že dolgo nismo videli. Celo več, pustili so vtis skupine, ki se zgodi redko.

Res je, da Straight Mickey And The Boyz izgledajo zelo kul, toda igrajo še bolje. So bend, ki zares zaživi v živo. 

Drugi programski večer 'Muzika je Zvonko Radost', ki je nekakšna zagrebška verzija Šiškinega projekta Yu Go!, je povezal radovedno občinstvo s tremi bendi, ki imajo veliko identitete, in je prinesel sveži, dišeči veter pomladi. Počutimo se lažji.