Tam Tam Music Festival 2025
Sućuraj, Hvar, Hrvaška, 10.–20. 7. 2025
Preteklo nedeljo se je v Sućuraju na Hvaru zaključil trinajsti festival Tam Tam. Zaključil se je z glasbenim kvizom o poznavanju rock'n'rolla v prostoru bivše skupne države z naslovom Po labirintih domačega rocka. Vzgib za to je verjetno izšel prav iz dejstva, da Tam Tam predstavlja aktualno rockovsko sceno prostora, ki ga imenujemo bivša skupna država in ga zaradi slepe politične korektnosti naslavljamo z izrazom regija.
Od desetega do dvajsetega julija se je festivalskemu občinstvu, ki šteje nekaj več ali manj kot tristo duš, predstavilo več kot dvajset glasbenih zasedb, ki krožijo po omenjenem brezčasnem prostoru in jih lahko zasledite po bolj ali manj alternativnih glasbenih prizoriščih tudi nedaleč od domačih zapečkov. Zasedbe so tako ali drugače domače tistim, ki svoja življenja plemenitijo z obiski koncertov in festivalov po rodni grudi, in tudi tistim, ki jih glasbeno raziskovanje ponese preko nacionalnih meja in še dlje, do novih, drugačnih zvočnih obzorij. In vendarle festivalu Tam Tam ne bomo nadeli novitetne obskurnosti. Večina zasedb in izvajalcev ima zgledno glasbeno kilometrino. Nekatere lahko štejemo med uveljavljene, druge bomo šteli med novejše, spet tretje pa med popolne novince. Pa saj je to čisto brez pomena, pomembno je, da smo deset dni lahko uživali v raznoliki zvočni paleti, ki jo ponuja popularna glasba. Bila je rockovska, elektronska in tudi tradicionalno ljudska. Nekatere zasedbe znajo različne izvore zvočenja prav mojstrsko združevati, druge ostajajo zveste prvinskim izročilom. Predvsem pa je bilo pomembno, da nas je vso to raznoliko zvočno bogastvo razvedrilo, na trenutke tudi razsvetlilo, združevalo in zabavalo.
Ekipi prostovoljcev, ki že več kot desetletje pripravlja druženje ob dobri glasbi z raznovrstnim spremljevalnim programom, dopolnjenim s kreativnimi in izkustvenimi delavnicami, v festivalskem kampu pa še z izkušnjo avtonomne skupnosti, je torej ponovno uspelo. Iz leta v leto vse boljša festivalska infrastruktura in vedno odličen glasbeni izbor nas nekatere privabi znova in znova, drugi se vračajo občasno, verjetno pa obstajajo tudi takšni, ki izkušnje ne ponovijo.
V zadnjih ponovitvah festivala je glasbeni okvir postavljen na dva stalna odra. Manjši oder v festivalskem kampu z leti pridobiva vse večjo veljavo in tudi kvaliteto, vsekakor pa je s sedmimi koncertnimi večeri po številu nastopajočih močno prekašal dva večera na glavnem večjem odru na lokalnem nogometnem igrišču nedaleč od kampa.
In vendar ni vse tako preprosto, kot se zdi. Navadno so večji odri rezervirani za bolj odmevne zasedbe, manjši odri pa za tiste, ki se šele vzpenjajo po nekakšni hierarhični lestvi. Prav večletna izkušnja festivala Tam Tam pokaže, da nekaterim zasedbam bolj ustreza manjši oder, ki ponuja več stika s publiko. Do takšnega spoznanja smo lahko prišli le zaradi več obiskov festivala, na katerem se nekatere zasedbe pojavijo večkrat oziroma so tam stalnica. Tako si Tam Tama pravzaprav ne moremo več predstavljati brez beograjskih Repetitor ali zagrebških Žen. Če se ne motimo, smo v letošnji izvedbi festivala naše nekdanje klubske maratonce Haiku Garden slišali že tretjič, toda tokrat prvič na malem odru v kampu, na tem mestu pa so v letošnji izvedbi pustili tudi najboljši vtis.
Od slovenskih predstavnikov smo na pravkar minulem Tam Tamu slišali še Koala Voice, ki so se na velikem odru kot zadnji nastopajoči prvega sobotnega večera poslovili v zgodnjih nedeljskih jutranjih urah. Zanima nas, koliko oseb, ki smo Koala Voice pospremili z odra še po zadnjem bisu, se je že čez nekaj ur nato udeležilo delavnice prostega potapljanja.
Zaradi bogatega glasbenega in spremljevalnega programa sta potrebna disciplina in odločanje, kje iskati bisere, saj jih na Tam Tamu mrgoli tako na odru kot na morskem dnu. Najdemo pa jih lahko tudi na sprehodu z arheologom, ki je v času festivala kar trikrat popeljal vedoželjne po družbeni in tudi geološki preteklosti Sućuraja. Zasedba glasbenih ustvarjalcev in drugih pustolovcev izpod sončnega dela Alp je na vzhodnem delu najbolj ožarčenega dalmatinskega otoka iz leta v leto večja in pestrejša. Naj pri letošnji izdaji izpostavimo striparsko delavnico Komikaze, ki je z velikimi povednimi ilustracijami ozaljšala prostor nedaleč od manjšega odra, kjer v preprostih lesenih objektih ali pod milim nebom najdemo kuhinjo, šank in info točko ter skupno jedilnico, ki so skupnostno srce dogajanja ob festivalskem šotorišču. Verjetno so namalali še kaj več, kar je trenutno očem javnosti še ostalo skrito, se pa je zarisalo globoko v možganske režnje sodelujočih.
Pripombi v pogovoru med nastopi, da vzdušje na Tam Tamu spominja na znameniti Woodstock in da je dolgoletno druženje ob glasbi kot sektaštvo, sta v nas spodbudili razmislek. Kar Tam Tam loči od takšnih nezaželenih pojavov, je odločitev skupine mladih domačinov, da pripravijo svoj festival po lastni želji in presoji, v lokalni skupnosti in z njo. Ne gre za stihijsko iskanje zadovoljitve. Ko je festival iz leta v leto rasel, so število obiskovalcev podredili skupnostnim, trajnostnim in naravovarstvenim vrednotam, in ne zgolj zaslužku in ekskluzivnosti. Festival je zrasel iz želje skupine mladih, ki si je na tak način osmislila vlogo v skupnosti in si z organizacijo kulturnih vsebin po lastni meri pripeljala širni svet pred domači prag in obrnila sliko, ki je značilna za življenje na otokih ali v drugih izoliranih, deprivilegiranih skupnostih. Tam, kjer je treba oditi v svet, da živiš dostojno, da se izobražuješ, da najdeš svoj prostor pod soncem ali pa postaneš zgolj servis in orodje za zadovoljevanje zdolgočasenih migrantov z debelimi denarnicami, ki jih priljubljeno imenujemo turisti. Festivala si niso zamislili in organizirali besni mesije, ki kot z mečem vihtijo nedvomno resnico. To so bili mladi, ki so želeli ostati v domačem okolju kljub težkim pogojem za dostojno življenje, to je bil konstruktiven upor tradiciji izseljevanja in iskanja življenja daleč naokrog po širnem svetu.
Leta in leta, ko sem obiskoval Tam Tam, sem idilično zaznaval razvoj festivala. S časom so se razvijala prijateljstva, rojevali so se otroci, prihajale so nove generacije, leta so se nabirala, tudi mladeničem in mladenkam, ki so festival osnovali in ga leta vzdrževali vitalnega, zanimivega in prijetnega. In kar je še pomembnejše, zbrana tamtamovska druščina je uspela prebroditi tragičnost jugoslovanskega političnega kolapsa in ustvarila nov način sobivanja, ki temelji na spoštovanju, kreativnosti in ljubezni do glasbe.
Vsa ta leta sem v pogovorih s prebivalci Sućuraja doživljal, da je to tudi njihova stvar in skrb, kaj in kako se odvija festival. Manjši oder v festivalskem šotorišču se »malega mista« drži ob koncu mestne plaže v borovem gozdičku na rtu z imenom Mačak, večji oder na nogometnem igrišču domačega kluba Mladost pa bdi kakšen kilometer nad mestom. Predstavitve delavnic potekajo tudi po različnih lokacijah v mestu. Festival in mesto dihata drug z drugim, česar smo navajeni že iz preteklih let.
Kljub presežnikom, ki jih navajam ob premišljevanju o tradicionalnem festivalu Tam Tam, se v še tako lepo zgodbo prikrade dvom, kot najde črv pot v najlepše jabolko. Letošnjo trinajsto ponovitev festivala je zaznamoval upad obiskovalcev, ki ga ne pomnim. Ko smo iskali vzroke za kaj takega, smo se vrnili leto nazaj, ko nas je deset dni ogrevalo okoli štirideset stopinj Celzija temperature zraka in ko se je temperatura morja približala tridesetim stopinjam. Vročinski val, ki je lani zajel festivalsko obdobje, je bil neusmiljen in ni dovolil, da bi se človek lahko spočil. Nekateri so našli rešitev v klimatiziranih sobah po mestu, nekateri so festival zapustili predčasno. Tu nekje je bil eden od mogočih razlogov za upad obiska. Drugi so razlog našli v dogajanju v Srbiji. Lahko je tudi kaj tretjega. Ker je Tam Tam žepni festival, nihanja v obisku dramatično vplivajo na izvedbo. Prav tako se pod vprašaj postavlja sodelovanje občine, ki se v odnosu do festivala vede vprašljivo, komunalni kontejnerji so se ob začetku festivala znašli ob glavnem prizorišču in kljub letošnjim prijaznejšim temperaturam je bil razkroj odpadkov izredno moteč ter je organizacijsko ekipo obremenil še z dodatno nalogo.
Še pred koncem festivala se je začelo postavljati vprašanje, ali naslednji Tam Tam sploh bo. Dan po zaključku festivala se je napovedoval sestanek z občinskimi funkcionarji. Do odhoda nismo izvedeli, ali se je sestanek sploh zgodil.
Strogo gledano po počitniški statistiki Tam Tam festival v svoji optimalni zasedenosti prispeva okoli tri tisoč nočitev ali tudi več. Vse več obiskovalcev festivala izkorišča prenočišča tudi v zasebnih prenočitvenih kapacitetah v mestu. Za mestece z 250 prijavljenimi prebivalci to ni zanemarljiv podatek. Ali tega mestna oblast ne vidi ali ignorira trud tistih, ki so v preteklih letih samoiniciativno poskrbeli za razvoj mesta in njegov obstoj? Ali se mestna oblast ne zaveda, da bo brezizhodnost mladih in neodzivnost lokalne skupnosti še bolj pripomogla k begu mladih za boljšimi priložnostmi daleč proč od že tako ogrožene skupnosti in še poglobila krizo praznjenja otokov in nadaljnjega propadanja otoških skupnosti?
Negotovost in cmok v grlu sta ostala po zaključku trinajstega festivala Tam Tam.
Dodaj komentar
Komentiraj