Channel Zero, 5. 4. 2014

V soboto je na odru kluba Channel Zero nastopila pevka Tanya Tagaq. S skrajnega severa Kanade, z ozemlja Nunavut, se k nam vrača nekaj let po svojem nastopu na festivalu Druga godba v Križankah. Svojo sodobno verzijo inuitskega grlenega petja je tokrat predstavila na petem koncertu v sklopu prireditev Sogodbe, ki ga organizirata KUD Channel Zero in Zavod Druga godba.

Tanya Tagaq je verjetno najbolj znana inuitska grlena pevka, saj je ena redkih, ki je ta način petja iz tradicionalnega okolja prinesla na svetovni oder. Gre za vokalni stil, ki na prvi posluh spominja na bolj popularizirane tehnike grlenega petja, na primer mongolski khoomei. Slednjega lahko slišimo, če ne drugače, kot sempl v kakih psy-trance komadih izpred dvajsetih let, bazira pa na večglasju, ki ga vokalist doseže z dodatno resonanco v ustni votlini poleg konstantnega grlenega tona. Inuitska verzija tovrstnega petja zanemari večglasje v prid ritmičnosti, ohrani pa mesto tvorbe glasu, kar rezultira v nizkih, godrnjajočih, zares prvinskih grlenih glasovih. Prvotni namen tega početja je pravzaprav igra, kot je na hitro omenila tudi Tanya na začetku koncerta - gre za neke vrste vokalno polaganje rok, tradicionalno pa ga izvaja ženski duo.

A ker Tanya ne izvaja tradicionalne glasbe, pač pa jo le uporablja kot odskočno desko, praznino nasprotne pevke v svoji igri zapolnjuje z drugimi elementi - na sobotnem koncertu sta bila to glasbenika Jesse Zubot z efektirano violino in Jean Martin za bobnarskim kompletom; z njima pevka koncertira na svoji trenutni turneji. Častna omemba gre tudi delay efektu na Tanyinem mikrofonu, ki je včasih dajal vtis, da je poleg drobne Eskimke in njenega benda na odru še ena ogromna, jezna žival.

Vse skupaj na papirju zveni še kar zanimivo, a kljub eksotični gostji na večer koncerta ni bilo nobene gneče. Morda zaradi vremena, morda zaradi rahlo zasoljene cene za vstopnico, kdo bi vedel. Publika je napolnila približno tretjino kluba Channel Zero in s srednjo navdušenostjo spremljala kar precej kratek performans skupine. Vsega skupaj je bilo le za dobro uro z bisom vred. Glavni del koncerta je bil strnjen v en 50-minutni set brez premorov za aplavz, kar morda za izvajanje tovrstne glasbe ni najboljša poteza, saj se tako lažje opazi ponavljajoči se vzorec, po katerem je nastop sestavljen. Pevka začne s kratkim repetitivnim vokalnim elementom, ki ga postopoma stopnjuje in deformira, nato se ji pridružita violinist in bobnar in skupaj zadevo pripeljejo do vrha in spet nazaj dol. Kljub predvidljivosti pa se je dalo ujeti nekaj zanimivih trenutkov, predvsem ritmične interakcije vokala z violino, in tekmovanje v intenziteti med vokalom in bobni. Surovo pretepanje bobnov Jeana Martina sta Tanya in Jesse lahko dosegla le s pomočjo močnega ozvočenja in kupa zvočnih efektov. Tanya pri petju ne uporablja le tradicionalnih grlenih zvokov, pač pa se poslužuje različnih ekstremnih vokalnih elementov, ki jih omogoča njen razpon: od paničnega stokanja in kričanja do orgazmičnih vzdihov; od visokih atonalnih melodij prek volčjega tuljenja pa vse do prav metalskega rjovenja. Vse to prispeva k sicer zelo energičnemu in ekspresivnemu, a zaradi repetitivnosti dokaj hitro izpetemu nastopu.